DRUŠTVO CIVILNA INICIATIVA MALEČNIK

DCI MALEČNIK IN VCP DIMNIK

Društvo civilna iniciativa Malečnik, Malečnik 7, 2229 Malečnik

Vseslovenska civilna pobuda Dimnik, Krallova 31, 8000 Novo mesto

VCP Dimnik - enota Posavje, Milavčeva 15, 8250 Brežice

Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Če ga želite videti, omogočite Javascript. http://www.dci-malecnik.si

Datum: 16. avgust 2017

NUJNO SPOROČILO DRŽAVLJANOM SLOVENIJE.

KAKO NAS VLADA MIRA CERARJA ODIRA S CENAMI DIMNIKARSKIH STORITEV.

Spoštovani državljani Republike Slovenije in predvsem lastniki malih kurilnih naprav. V civilnih družbah VCP Dimnik in DCI Malečnik ugotavljamo, da nas želi Vlada RS pod vodstvom dr Mira Cerarja finančno popolnoma odreti. Dimnikarjem je že odobrila bruto urno postavko v višini 40,26 EUR, kar predstavlja 31 % povečanje glede na urno postavko, ki je bila v veljavi pred tem, sedaj pa naj bi Vlada sprejela še Pravilnik o cenah z normativi časa za opravljanje posameznih dimnikarskih storitev ter seveda tudi Uredbo o pregledih, čiščenju in meritvah na malih kurilnih napravah (oba dokumenta je MOP meseca maja 2017 dal v javno obravnavo in do danes še nista sprejeta).

Na področju dimnikarstva se je začelo v Sloveniji odiranje lastnikov kurilnih naprav dejansko leta 2004, ko je Vlada Antona Ropa sprejela zakonodajo, ki je določila, da imajo dimnikarji v državi popoln monopol – »svoje vrtičke«, določila je cene dimnikarskih storitev in jim zagotovila državno prisilo – lastnik je bil lahko kaznovan, v skrajnem primeru celo s kaznijo uklonilnega zapora do 30 dni. Cene, ki jih je takrat določila država so bile bistveno večje od cen, ki so jih imeli dimnikarji do tedaj v posameznih občinah. Poleg izjemnega dviga cen, je uvedba monopolnega koncesijskega sistema imela za posledico propad dimnikarskih mojstrov, ki so jih nadomestili bolj ali manj uspešni »menedžerji«, predvsem člani stranke LDS!

Danes velja v Sloveniji Zakon o dimnikarskih storitvah, ki določa, da bi morala Vlada RS do 19. maja 2017 sprejeti tudi ustrezne (sprejemljive) podzakonske predpise, vendar jih do danes še ni, razen ene same izjeme. Vlada se je namreč na 144. seji dne 20. julija 2017 odločila, da dosedanjo veljavno ceno urne postavke za dimnikarske storitve iz bruto 30,74 eura dvigne za 31 % na 40,26 evra. Kaj je narekovalo takšen dvig cen? Zanesljivo ne dvig cen osnovnega materiala in pripomočkov, ki jih uporabljajo dimnikarji, temveč »prijateljevanje« dimnikarskih tajkunov z visokim uradništvom na Ministrstvu za okolje in prostor, kar ima vse znake korupcije. Uradništvo v Sloveniji namreč predlaga ministrici ali ministru spremembe, ki jih le-ta nato pošlje v sprejem Vladi RS.

Najprej je potrebno pojasniti, da lastnik kurilne naprave ne bo plačal dimnikarju 40,26 EUR, če bo pri njemu opravljal storitve eno uro (to bi pomenilo plačilo po porabljenem času). Država se ni umaknila iz dimnikarstva, še vedno določa maksimirane cene in število pregledov in meritev, ki jih je potrebno opraviti v enem letu. Država se je tudi odločila, da bo postavila normative časa, ki so potrebni za opravljanje določene dimnikarske storitve. In tu je naslednja priložnost, da se omogoči dvig cen.

V prilogi 1 k Pravilniku o cenah dimnikarskih storitev, ki je bil maja v javni obravnavi in do danes še ni sprejet, so podani normativi delovnega časa, potrebni za izvedbo posameznih dimnikarskih storitev v minutah. Izdelali so jih »strokovnjaki« na MOP-u, seveda ob asistenci dimnikarskih tajkunov. Ceno storitve dobimo, če normativ časa pomnožimo z vrednostjo minute, ki po sklepu Vlade RS znaša 0,671 EUR.

Primeri:

	dosedanja bruto cena	nova cena	indeks
1. Prvi pregled MKN	68,88 EUR	158 min x 0,671 eur/min=106,02 EUR	161
2. Čiščenje dimnika	7,08 EUR	25 min x 0,671 eur/min=16,77 EUR	237
3. Redni pregled	6,34 EUR	20 min x 0,671 eur/min=13,42 EUR	212

Iz gornjih primerov že lahko sklepamo, da se bodo dimnikarske storitve podražile za več kot 31 %, kolikor je Vlada RS dvignila zadnjo urno postavko dimnikarjem, saj normativi časa omogočajo bistveno višji dvig cen. Sistem je postal popolnoma nepregleden!

Dodatno pa lahko lastniki kurilnih naprav na trdna goriva pričakujemo tudi pregledovanje in meritve emisij teh naprav po cenah, ki naj bi bile preko 100 EUR za pregled. Storitev naj bi bila uvedena na novo.

V zakonu o dimnikarskih storitvah so zapisani cilji: varstvo okolja in učinkovita raba energije, varstvo človekovega zdravja in varstvo pred požarom. Teh ciljev Slovenija ni in ne bo dosegla, saj so letni pregledi in meritve emisij popolnoma neučinkoviti. Slovenija je v Evropski Uniji najmanj učinkovita država na področju dimnikarstva, Nemčija pa je najbolj učinkovita.

Dragi državljani in lastniki kurilnih naprav. Bomo te podražitve mirno sprejeli ali se bomo odločili za državno nepokorščino, kar pomeni, da ne bomo dimnikarju plačali toliko kot bo računal, ampak le toliko kot bi zaslužil po porabljenem času, torej za uro dela 40,26 evra skupaj z DDV. Zanima nas predvsem vzdrževanje in čiščenje naprav ter temeljita kontrola nad izvajanjem teh storitev.

Če bo država uvedla dodatne meritve za kurilne naprave na drva, pa teh meritev sploh ne bomo plačevali. Če jih država želi uvesti, naj jih tudi plača.

VCP DIMNIK:

Matija Kramar

DCI Malečnik:

Jožef Škof

DCI MALEČNIK IN VCP DIMNIK

Društvo civilna iniciativa Malečnik, Malečnik 7, 2229 Malečnik

Vseslovenska civilna pobuda Dimnik, Krallova 31, 8000 Novo mesto

VCP Dimnik - enota Posavje, Milavčeva 15, 8250 Brežice

Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Če ga želite videti, omogočite Javascript. http://www.dci-malecnik.si

POSVET GLEDE NAMERE VZPOSTAVITVE PROTOKOLA ZA MERJENJE IZPUSTOV

IZ MALIH KURILNIH NAPRAV NA TRDA GORIVA,

12. julija 2017, ob 10.00 uri, velika sejna soba na Dunajski 47.

Člani civilnih iniciativ VCP Dimnik in DCI Malečnik si že dalj časa prizadevamo, da bi se v Republiki Sloveniji uvedel učinkovit dimnikarski sistem kot velja v večini Evropskih držav. Leta 2004 je Republika Slovenija (v nadaljevanju RS) uvedla monopolni koncesijski sitem, ki ni bil skladen s Pogodbo o pristopu v Evropsko unijo, ki jo je RS podpisala približno leto prej (16.4.2026). Tudi ni bil skladen z Ustavo RS, saj je popolnoma izničil svobodno gospodarsko pobudo. Jeseni 2016 je Državni zbor RS sprejel licenčni sistem opravljanja dimnikarskih storitev (ZDIMS, Ur.l.RS 68/2016), ki pa ga danes ni mogoče izvajati:

ker ni podzakonskih predpisov,

ker ne deluje EviDim, aplikacija za vodenje evidence malih kurilnih naprav, dimnikarskih storitev in poročanja izvajalcev opravljenih storitvah. Vsak lastnik kurilne naprave naj bi imel kodo, da bi lahko vstopal v EviDim in spremljal podatke o svoji napravi,

ker ni nikakršne delujoče kontrole opravljanja kvalitete in cenovne politike dimnikarskih storitev.

Posledično ugotavljamo, da je nastal na področju dimnikarstva v RS popoln nered – kaos, v državah EU pa sistem učinkovito deluje, čeprav v teh državah nimajo po 30 predpisov s tega področja kot v RS, temveč dimnikarji delujejo po obrtnih zakonih in se zavedajo, da morajo dimnikarske storitve (ne meritve in preglede) opravljati kvalitetno, sicer jim grozijo visoke kazni.

Zakaj je RS neučinkovita? Predvsem zato, ker ne spoštuje pravnega reda EU, temveč si izmišlja zakonodajo, ki ne koristi »javnemu interesu« in tudi ne državljanom, temveč jih le po nepotrebnem finančno obremenjuje. Samo redni letni pregledi in meritve malih kurilnih naprav niso prispevale k učinkoviti rabi energentov, k povečanju požarne varnosti, k zmanjšanju emisij v ozračje in izboljšanju kvalitete ozračja. Nihče ni doslej izdelal nobene analize, ki bi te cilje iz zakonodaje potrdila, dejansko lahko le ugotavljamo, da so se stvari poslabšale, predvsem je porastlo število dimniških požarov.

Dodatne meritve emisij iz kurilnih naprav na trdna goriva bodo še en poseg v lastninsko pravico lastnikov malih kurilnih naprav, ki ne bo zagotovil ciljev, ki jih je uzakonil ZDIMS.

O b r a z l o ž i t e v :

»Protokol za uporabo merilne metode za izvajanje meritev emisij prašnih delcev na vgrajenih malih kurilnih napravah na trdno gorivo« (v nadaljevanju »študija«), ki naj bi določil emisijski monitoring malih kurilnih naprav na trdna goriva sta na javni poziv (ne na javni razpis) naročili MOP in MKO v letu 2014 ter prejeli izdelek v začetku leta 2015. Ta dokument ne more biti osnova za implementacijo v zakonodaji, ker »ne ustreza znanstvenemu delu in za MOP ni sprejemljiv«.

Osnovni problem »študije« je, da ni metodično in sistematično izpeljana, urejena in ne vsebuje konkretnih predlogov, kako naj RS ravna na tem področju. Naše trditve slonijo na naslednjih dejstvih:

MOP je javno priznal, da "Protokol za uporabo merilne metode za izvajanje meritev emisij prašnih delcev na vgrajenih malih in srednjih kurilnih napravah na trdna goriva«", ki ga je izdelala INOVATIKA (družba, ki je blizu stranki DESUS), "ne ustreza merilom znanstvenega dela in ni sprejemljiv" (izjava mag Tanje Bolte v Dnevniku, 8.8.2026).

Bibliotekarski terminološki slovar določa: »Znanstveno delo je tisto delo, ki prinaša metodično in sistematično izpeljana, urejena in dokazljiva spoznanja z določenega področja«. V citiranem protokolu ni opaziti sistematičnosti, saj gre le za zapisovanje nekaterih dejstev, dejansko gre za popolno nesistematičnost, neurejenost in vprašljivo dokazljivost zapisanega.Osnovni namen protokola naj bi bil torej predlog, kako naj Slovenija pristopi k meritvam emisij in kurilnih naprav na trdna goriva, katere merilne metode naj uporabi in kako ter kdaj naj pristopi k meritvam. Takega predloga v protokolu ni mogoče najti.

Direktor RACI-ja, ekološko-energetskega inženiringa iz Ljubljane, dr. Jurij Čretnik je »študijo« ocenil: »Razen naslova in mogoče malo v uvodu - ni vsebine. Projektna naloga ne ustreza namenu – cilju – ni programa«!

Zvone Vrhovec, direktor MRU-ja Ljubljana, je ocenil: »...Menim pa tudi, da že napravljena študija ni zadostna in kvalitetna osnova za nadaljnje postopke. Sem prepričan, da bo pred umestitvijo teh meritev v sklop dimnikarskih storitev potrebno še kakšno srečanje strokovnjakov s tega področja. To tudi priporočam...«

Prijava INOVATIKE za izdelavo »študije« ima datum 10.11.2014, že čez dva dni je bila podpisana pogodba z MOP-om in Ministrstvom za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (št.: 2330-14-000370, z dne 12.11.2025). Kdo je lahko na MOP-u v dveh dneh preveril vsebino ponujene študije, preveril reference izvajalca in projektne skupine in istočasno pripravil vsebino pogodbe? Nihče, kljub temu je bila pogodba podpisana.

"Študija" je nastala po sistemu coppy-paste in ob uporabi prevajalnika google, kar pomeni, da je dejansko plagiat. Bila je plačana decembra 2014 v višini 8.100,88 EUR (MKO) in aprila 2015 v znesku 11.595,00 EUR (MOP). Za skrbnika MOP-a je bil v pogodbi naveden mag. Vito Lojk, ki bi lahko glede na svojo izobrazbo že na prvi pogled ugotovil, da gre za plagiat in bi ponujeno »študijo« moral zavrniti. Tako bi se MOP izognil plačilu pogodbenega zneska.

Dopolnjeno verzijo »študije« je MOP prejel več kot leto dni po opravljenem plačilu. V nobeni resni gospodarski družbi se ne bi moglo zgoditi, da bi sprejeli nekvalitetno študijo in jo plačali ter bi šele zatem ugotovili, da je nekvalitetna ter zahtevali popravek namesto vračila denarja. Ministrica Irena Majcen bi morala sprejeti odgovornost, saj je bila kot članica DESUS vpletena v dogovarjanje o podelitvi posla INOVATIKI? Ni zahtevala odgovornosti delavcev MOP-a! Ni zahtevala odgovornosti skrbnika mag. Vita Lojka!

Popravljeno »študijo« smo s pomočjo posredovanja Informacijske pooblaščenke prejeli 3.11.2016. Ob pregledovanju gradiva smo ugotovili naslednje:

Na strani 2 je ob robu zapisano (v poudarjeni črni barvi podlage): »Protokol za uporabo merilne metode za izvajanje meritev emisij prašnih delcev na vgrajenih malih in srednjih kurilnih napravah na trdna goriva se mora nanašati na emisije, ki so predmet Uredbe o vgrajenih malih kurilnih napravah na trdna goriva ter se mora nanašati na emisije, ki so predmet Uredbe o emisiji snovi v zrak iz malih kurilnih naprav na trdna goriva (Ur.l. RS 24/13)...« V nadaljevanju je našteto, kaj naj protokol vsebuje. Uredbe o vgrajenih malih kurilnih napravah na trdna goriva ni mogoče najti in v tekstu tudi ni citirane številke Uradnega lista, kar pomeni, da Uredba sploh ne obstaja.

V nadaljevanju so naštete vsebine protokola. Če naj bi bil protokol skupina pravil, dogovorov ali postopkov, ki se uporabljajo v različnih okoliščinah, potem moramo takoj ugotoviti, da to ne drži za naštete vsebine:

utemeljitev monitoringa (glej tč. 7) – »študija« se ukvarja samo z emisijami iz malih kurilnih naprav, ne omenja pa bistvenega onesnaževanja, ki prihaja iz prometa in gospodarstva.

opis lastnosti trdnih delcev (tč. 10) - nobenih lastnosti ni sistematično prikazanih,

pregled merilnih metod (tč. 11) - našteta ni niti ena razvojna ustanova, čeprav točka 11.1. govori o razvojnih ustanovah z razvojno usmerjenimi postopki, v 11.2. naj bi bile naštete organizacije za preskušanje in preverjanje, pa ni omenjene niti ene, tudi v 11.3. ni povedanega nič o poenostavljenih postopkih,

primerjava praks (tč. 12). Gre le za naštevanje in ne primerjavo – analizo praks, dejansko je največ napisanega za Nemčijo, ki ima največ izkušenj,

primerjava merilnih metod (tč. 13). - našteta ni nobena merilna metoda,

vrednotenje prahu na terenu (tč. 2.3.) - opisan je le postopek merjenja

Točki 2.5. je zapisan namen in cilji javnega naročila. Tekst je verjetno prepis iz teksta javnega naročila MOP.

V 1. odstavku piše: »Na zavezo nas je opozorilo tudi Računsko sodišče RS v Revizijskem poročilu že leta 2013«. Zanesljivo ni Računsko sodišče revidiralo poslovanja Inovatike, zato družbe ni moglo leta 2013 opozoriti, da je potrebno izvesti javno naročilo za pregled obstoječih merilnih metod.

V predzadnjem stavku točke 2/5 piše: »Predvsem pa želimo z javnim naročilom priti do odgovora v kakšnem obsegu in na katerih kurilnih napravah na trdno gorivo je potrebno in smiselno opravljati v prihodnosti predpisane meritve«. Bo Inovatika objavila javno naročilo? Protokol vsebinsko dejansko ne odgovori na zastavljeno vprašanje!

Slovnično je verzija nekoliko izboljšana, vendar še vedno neustrezna. Lektoriranje ni opravljeno! Še vedno je veliko slovničnih napak, poleg tega pa niso vsi teksti napisani v slovenskem jeziku. Največkrat se ob slikovnih materialih pojavlja angleški jezik.

V tekstu so nekatere trditve, vendar niso navedeni viri, iz katerih bi bilo mogoče te trditve preveriti ali potrditi. Na strani 2 je na primer trditev, da povzročajo 70% emisij prahu in 20% imisij prahu male kurilne naprave na trdna goriva. SSKJ razlaga pojme emitirati = oddajati delce in imitirati = posnemati. Katere imisije so tu mišljene?

Ob koncu strani je verjetno prepisan tekst iz javnega poziva MOP-a: »S pričujočo projektno nalogo želimo torej izpolniti zavezo, ki smo si jo zadali v omenjeni Uredbi«. Verjetno si Inovatika ni zadala zaveze ob sprejetju Uredbe, temveč si je to zadalo ministrstvo.

Vsebinsko gradivo ni kvalitetnejše, oziroma strokovno ni bistveno izpopolnjeno. Odpravljeni so le nesmisli, ki jih je povzročil uporabljeni prevajalnik google. Še vedno na primer piše v točki 2/2: ... v dimnih plinih maslih krilnih naprav ni več toliko... Dodan je izvor slikovnega materiala (praviloma You Tube) in nekoliko precizneje so opredeljeni opisi sestavnih delov merilne tehnike.

Dodana je obširna točka 2 »Povzetek doseženih rezultatov analiz možnih postopkov in opreme«, kar ni identično povzetku (summary), ki ga navadno zasledimo na začetku ali koncu nekega strokovnega dela. Povzetek, ki je izdelan na 10 straneh, je predvsem preobširen in ne povzema bistva vsebine protokola. Dejansko le povzema vsebino nekaterih točk iz nadaljevanja gradiva, zato se ta vsebina kasneje ponavlja.

Poskus povzetka naj bi bila točka 3. Sklep, ki pa dejansko ne pove nič. V zadnjem odstavku piše: »Predstavljene in od verodostojnega priglašenega organa (katerega???) preverjene merilne metode so individualno prilagojene za izvajanje meritev prašnih delcev in ogljikovega monoksida pri obratovanju malih kurilnih naprav. Odločilna za izvajalce bo nedvomno komercialna in tehnična uporabnost posameznih naprav.« Protokol je namenjen politiki in ne izvajalcem. Je izražen dvom o komercialni in tehnični uporabnosti?

Merilne naprave so nekoliko bolj enakovredno in podrobneje predstavljene. Prvotna verzija je favorizirala Afriso STM 225 + Multilyzer NG, ki ga zastopa INOVATIKA.

Analiza v 12. točki predstavlja »Pregled prakse protokolov izvajanja meritev emisije prašnih delcev v državah EU« (Nemčija, Avstrija, Danska, Švica). Iz napisanega lahko ugotovimo, da so se dela lotili Nemci, ostali še čakajo. Nikjer v »študiji« ni predloga, kako naj bi k meritvam pristopili v Republiki Sloveniji. Ali naj Slovenija neposredno uporablja na primer 1. BlmSchV (po zapisu avtorjev gre za prvo uredbo zveznega imisijskega zakona), ki ga je 2010 sprejela Nemčija?

V točki 11.3. piše: »Za potrebe občasnega nadzora nad malimi kurilnimi napravami so se razvile merilne naprave, ki po standardnem postopku določijo emisije posamezne kurilne naprave. Pri novih napravah naj bi se prvih 12 let merilo in nadziralo le vsako tretje leto (olje in plin), nato vsako drugo leto do 20. Leta, nato vsako leto. Pri kurjenju trdnih goriv je pogostost merjenja določena s period (???) vsako drugo leto.

Za uporabnike je bistvena lastnost tega preverjanja enostavnost, zanesljivost in sledljivost rezultatov, za izvajalce pa ustrezno enostavno in cenovno ugodno vzdrževanje in preverjanje. Zelo bistveno je tudi redno preverjanje, ki odstranjuje spore med posameznimi udeleženci delovanja naprav !!!

Iz povedanega lahko ugotovimo:

protokol naj bi se ukvarjal s kurilnimi napravami na trdna goriva, v tej točki pa določa roke za merjenje emisij iz naprav na olje in plin,

pri kurjenju trdnih goriv se pogostost merjenja določa z neko »period« vsako drugo leto. Nikjer ni določeno, kaj je ta »period«!

Spore med raznimi udeleženci (morda je mišljeno med lastniki in izvajalci meritev) naj bi reševali z rednim preverjanjem. Kaj to pomeni? Bodo pogostejše meritve in pregledi resnično odpravili spore, ali pa bo nek državni kontrolni organ moral posredovati in odločiti v primeru spora?

Enostavnost, zanesljivost in sledljivost naj bi bilo za uporabnika bistveno. Dejstvo je, da nikjer ne najdemo dokazov, da naj bi meritve emisij zagotovile te kriterije.

Naslov 15. točke je: »Izvedba, vrednotenje in razlaga meritev emisij prašnih delcev malih kurilnih naprav na trdna goriva«. Dejansko v tem poglavju najdemo le opisan postopek za merjenje emisij na napravah, ki se ročno polnijo in na napravah, ki se avtomatsko-samodejno polnijo. Nikjer nobenega vrednotenja ali razlage meritev!

Na koncu ni nobenega zaključka - predloga, ali v Sloveniji sploh uvesti meritve (Avstrija jih bo uvedla, ko bo znan učinek v Nemčiji), kdo in kako naj jih izvajal. »Študija« se konča z napotki, kako izvajati meritve, kako pravilno naložiti drva!

MOP je 26.7.2026 na spletu objavil, da »Sprememba uredbe ne uvaja obveznosti merjenja emisij, ampak omejuje dajanje na trg emisijsko neustreznih naprav – cilj je zmanjšanje onesnaženosti zraka s prašnimi delci« in med drugim zapisal: »Glede na netočne informacije, ki so se pojavile v javnosti, MOP pojasnjuje tudi, da je MOP v začetku leta 2015 pridobil študijo »Protokol z uporabo merilne metode za izvajanje meritev emisij prašnih delcev na vgrajenih malih kurilnih napravah na trdno gorivo«. Poudarjamo, da ta ne predstavlja podlage za spremembe Uredbe o emisiji snovi v zrak iz malih in srednjih kurilnih naprav ampak za predpis, ki bo določal metodologijo merjenja emisij in bo šele predmet posvetovanja, predvidoma konec leta«.

ZAKLJUČEK IN PREDLOGI CIVILNE DRUŽBE:

Če je današnji posvet namenjen vzpostavitvi protokola za merjenje izpustov malih kurilnih naprav na trda goriva in razpravi o »določanju metodologije merjenja emisij in kurilnih naprav na trdna goriva«, potem moramo najprej odgovoriti na naslednja vprašanja:

Je Protokol, ki »ne ustreza znanstvenemu delu in ni primeren«, lahko osnova za izdelavo podzakonskih predpisov ali za sprejem »metodologije merjenja emisij«? Protokol ni pregledala ali recenzirala nobena strokovna inštitucija!

V civilni družbi ostro nasprotujemo uporabi take nestrokovne »študije«, ki ni sprejemljiva celo za naročnika.

Sprašujemo se, če želi RS uvesti dodatne meritve emisij iz kurilnih naprav na trdna goriva:

da bi zagotovila določenemu številu ljudi delo in materialne koristi, kar je dejansko storila Ropova Vlada, ki je omogočila svojim privržencem velike zaslužke, vendar ne s čiščenjem dimovodnih in kurilnih naprav, temveč z rednimi letnimi pregledi in meritvami, ki so bile ekonomsko bistveno bolj zanimive kot čiščenje,

da bo z meritvami emisij le dodatno finančno obremenila lastnike malih kurilnih naprav, saj meritve emisij ne bodo zagotovile učinkovitosti kurilnih naprav na trdna goriva?

Znotraj EU izvajajo meritve emisij iz kotlov na trdna goriva le v Nemčiji, torej še ni referenc, ki bi kazale na učinkovitost in uporabnost takih meritev. Meritve se uporabljajo učinkovito le pri testiranju novih kurilnih naprav, ki jih izvajajo v razvojnih oddelkih proizvajalcev kurilnih naprav.

Cene meritev emisij iz kotlov na trdna goriva, ki naj bi dosegale 120 – 150 evrov, ne smejo obremenjevati lastnikov malih kurilnih naprav, ker niso v njihovem interesu. Če se država za takšne meritve odloči, naj pokrije tudi vse stroške.

Dejstvo je namreč, da lahko takoj po izvedenih meritvah lastnik nalaga v kurilno napravo vse mogoče lesne odpadke, ki onesnažujejo okolje, meritev pa je pred tem pokazala dobre rezultate. Kaj smo torej z meritvijo dosegli?

Kdaj bo Vlada RS sprejela program zamenjave neučinkovitih zastarelih kurilnih naprav, kar lahko bistveno prispeva k zmanjšanju porabe energentov, zmanjšanju izpustov v okolje in povečanju kvalitete zraka?

Država RS bi morala zagotoviti kvalitetne dimnikarske storitve in ne le meritev ter pregledov. Zagotoviti bi morala predvsem kontrolo kvalitete izvajanja dimnikarskih storitev. Nemčija pooblašča posebej strokovno usposobljene in zaupne dimnikarske mojstre, da izvajajo kontrolo nad delom dimnikarjev, RS pa je razpršila kontrolo na več inšpekcij, ki se med seboj ne zmorejo dogovoriti o pristojnostih in posledično odgovornostih, zato je kontrola popolnoma neučinkovita.

V 14. členu DIREKTIVE 2010/31/EU (pregled ogrevalnih sistemov) piše:

Države članice določijo potrebne ukrepe za uvedbo rednih pregledov dostopnih delov sistemov za ogrevanje stavb, kot so kurilne naprave, nadzorni sistemi in obtočne črpalke, s kotli z nazivno toplotno močjo za ogrevanje prostorov nad 20 kW. Pregled vključuje oceno učinkovitosti kotla in njegove velikosti v primerjavi z ogrevalnimi zahtevami stavbe. Velikosti kotla ni treba ponovno oceniti, če se ogrevalni sistem ali ogrevalne zahteve stavbe v tem času niso spremenile. Države članice lahko znižajo pogostost teh pregledov ali jih po potrebi omilijo, če obstaja elektronski sistem za nadzor in spremljanje.

Države članice lahko določijo različno pogostnost pregledov glede na vrsto in nazivno toplotno moč ogrevalnega sistema, pri čemer upoštevajo stroške pregleda ogrevalnega sistema in ocenjene prihranke stroškov energije, ki lahko nastanejo na podlagi pregleda.

Kdaj bo RS začela uresničevati to Direktivo? So dosedanji »pregledi in meritve« v skladu z načeli te Direktive? Nihče ne primerja stroškov pregledov in koristi, ki so nastale na podlagi teh pregledov! Stroški so preneseni na pleča lastnikov malih kurilnih naprav!

Poseben problem Ministrstva za okolje in prostor je dejstvo, da želi birokracija posegati v vse podrobnosti dimnikarske službe, sprejeti polega zakona še Uredbo in Pravilnik o cenah ter okoli 25 prilog. RS je prenormirana država, kar ustreza birokraciji, ki piše zakonodajo, jo razlaga in seveda za to pričakuje ustrezno plačilo. Ko je treba sprejeti odgovornost za nepravilnosti in nezakonitosti, pa se taista birokracija izgovarja, da ne more prevzeti odgovornosti, ker stvari niso zakonsko dorečene.

V civilnih iniciativah DCI Malečnik in VCP Dimnik pričakujemo, da bodo udeleženci današnjega posveta zavrnili pobudo o uvajanju meritev emisij iz malih kurilnih naprav, ker sistem še nima zadostnih referenc, ki bi kazale na učinkovitost in uporabnost takih meritev. »Študija«, ki naj bi potrdila potrebo uvajanja takih meritev, pa je popolnoma nestrokovna. Potrebno bi bilo dejansko vključiti stroko, ljudi, ki imajo s takšnimi meritvami izkušnje, da pridemo dejansko do odgovora, kaj z meritvami emisij iz malih kurilnih naprav na trdna goriva sploh želimo doseči.

Posebej pa bi kazalo spodbuditi Vlado RS, da sprejme program zamenjave neustreznih kurilnih naprav in v proračunu RS zagotovi sredstva za stimulacijo zamenjave.

VCP DIMNIK Matija Kramar

DCI Malečnik Jožef Škof