DRUŠTVO CIVILNA INICIATIVA MALEČNIK

Ciril Ribičič

sob, 16.11.2013, 09:00

Za gumb, ne več za denarnico

Slabo je, če se oblast preveč zanaša le na prisilo, kaznovanje in discipliniranje.

Ko sem se pred časom poglobil v obsežno dokumentacijo civilnih združenj, ki si prizadevajo spremeniti ureditev dimnikarstva na Slovenskem, sem se spraševal, kako je mogoče, da so bila njihova vztrajna in glasna prizadevanja toliko časa zelo neuspešna. Nasprotna stran se ni resno ukvarjala z vsebino pripomb in odgovori nanje. V glavnem jih je ignorirala ter s prisilo in represijo, delno tudi ustrahovanjem, vzdrževala ureditev, za katero so aktivisti civilnih združenj verjeli, da je protiustavna. Po mojem mnenju so imeli prav.

Niso sporni cilji zakonskega urejanja dimnikarske službe (preprečevati škodo za okolje, človekovo zdravje, požarno varnost in varovanje energije), sporno je to, da je zakon to dejavnost povzdignil v obvezno javno službo na državni ravni, dal izvajalcem pretirana pooblastila, vzpostavil njihov lokalni monopol (po en koncesionar za vsako občino) in administrativno določanje cen ter zagrozil z represijo vsem, ki bi se mu kakor koli upirali. Po moji oceni gre za kršitev človekovih pravic in svoboščin: nedotakljivost stanovanja, varstvo zasebnosti, pravica do doma in mirnega uživanja lastnine, varstvo osebnih podatkov, razumno pričakovana zasebnost in splošna svoboda ravnanja. Legitimni cilji ne upravičujejo vsakršnih posegov v pravice. Zakonodajalec je nesorazmerno posegel vanje, saj bi mogel in moral z manj invazivnim poseganjem v naštete pravice doseči svoje legitimne cilje.

Z vidika uporabnikov je posebno boleče, da veljavna ureditev ne omogoča uporabnikom, da bi lahko svobodno izbirali dimnikarje glede na kakovost storitev, izkušnje z njimi in ceno. Z vidika izvajalcev je kršena pravica do svobodne gospodarske pobude, ker dobijo koncesionarji osemletni monopol, pa še odvzem koncesije je bil doslej neizvedljiv. Težave, ki jih je v preteklih letih imela Nemčija s podobno ureditvijo, dokazujejo, da je ureditev v globokem nasprotju tudi s pravom Evropske unije, ker ne omogoča konkurence in enakopravnega konkuriranja podjetij iz drugih držav EU.

Neodzivnost in ignoranca

Pripombam civilnih združenj so prisluhnili le na računskem sodišču, v protikorupcijski komisiji in v državnem svetu, ne pa tisti, ki so imeli v rokah škarje in platno glede zakonske ureditve in izvrševanja. Prejšnja vlada je tudi v odgovoru na uradni opomin iz evropske komisije iz leta 2011 v celoti branila veljavno ureditev kot nujno in edino sprejemljivo ter se pri tem sklicevala predvsem na zaostalost Slovenije in neozaveščenost njenega prebivalstva(!), nič pa ni povedala o nezadovoljstvu uporabnikov in zlorabah, ki jih zakrivijo izvajalci.

Je torej čudno, da so se aktivisti civilnih združenj začeli upirati vstopanju vsiljenih dimnikarjev v njihova stanovanja in opozarjati na finančno odiranje ter slabo kakovost dela dimnikarskih podjetij? Zaradi neodzivnosti in ignorance odgovornih državnih uradnikov so kdaj pa kdaj tudi močneje zarobantili, da gre za nasilje nad slovenskim narodom in za podkupljivost uradnikov. In kaj so dobili namesto odgovorov na argumentirane kritike? Dobili so odločbe o prekrških, pozive za uklonilni zapor, kazenske ovadbe ter tožbe zaradi obrekovanja in žalitev. Skratka, njihova vloga je vse bolj spominjala na starega izobčenca Robina Hooda in novodobnega Edwarda Snowdena, delovanje sistema pa na nespoštovanje znane misli Thomasa Jeffersona, da se v demokraciji oblast boji ljudstva, v tiraniji pa se morajo ljudje bati svoje oblasti.

V zadnjih tednih je nastal velik preobrat, bojim se, da ne samo ali predvsem zaradi aktivnosti civilnih združenj in mojih opozoril o neustavnosti ureditve, ampak verjetno bolj zaradi pritiska iz Evropske unije (ki se mu je morala ukloniti tudi Nemčija). Nenadoma so se bile nekatere poslanske skupine pripravljene angažirati pri spremembi zakonodaje, nastale so bliskovite spremembe zakona o varstvu okolja, ki razveljavlja staro ter omogoča oblikovanje in uveljavitev nove ureditve v prihodnjih dveh letih.

Učinkovito sožitje

Minister Dejan Židan je prvi, ki je sprejel dialog s civilno družbo in izrazil pripravljenost za njegovo tvorno nadaljevanje v času priprav nove ureditve, katere bistvo bo prosta izbira dimnikarja. To je ključna točka ne le z vidika delovanja tržišča, svobodne gospodarske pobude, konkurence in tržnega določanja cen, temveč tudi zato, ker bodo poslej dimnikarji prihajali v naše domove po naši izbiri in na naše povabilo, ne kot nekdo, ki nam je vsiljen po izbiri vlade, ki določa koncesionarje in jim zagotavlja monopol. Gre za spremembo, ki vzbuja upanje, da bo upoštevano temeljno stališče, ki ga zagovarjajo aktivisti civilnih združenj: primarna mora biti odgovornost uporabnikov, da ustrezno skrbijo za varno delovanje svojih kurilnih naprav in dimnikov. Slabo je, če se oblast preveč zanaša le na prisilo, kaznovanje in discipliniranje uporabnikov, še posebno tistih, ki vzorno skrbijo za svoje peči in dimnike.

Vsa čast civilnim združenjem – VCP »Dimnik«, DCI »Malečnik«, ZPNN »Lesce« – in njihovim aktivistom, ki so dolga leta žrtvovali svoj čas in moči, čeprav niso več v rosnih letih in so vztrajali, kljub temu da so se tudi novinarji naveličali poročati o njihovi aktivnosti. Vse priznanje tudi tistim, ki so jim končno prisluhnili in tako pripomogli k pomembnemu preobratu. Škoda, da poslanci in ministri ne ravnajo enako odprto in načelno, ko gre za zahteve vstajnikov po demokratizaciji ustavne ureditve. Preobrat je bil izveden še pravi čas, da računsko sodišče ni zahtevalo zamenjave odgovornih funkcionarjev in da evropska komisija ni začela uradnega postopka proti Sloveniji, ki bi hudo prizadela ugled države in njen proračun.

Z razveljavitvijo dosedanje ureditve je dobljena šele prva bitka. Preobrat bo učinkovit in čas do uveljavitve nove ureditve produktivno izkoriščen samo, če bodo vsi stopili korak nazaj, na primer umaknili tožbe, grožnje, izsiljevanja in podtikanja, in sicer na podlagi spoznanja, da so k sporom med uporabniki in izvajalci dimnikarske službe pomembno prispevale slabosti dosedanjega sistema. Nova ureditev bo podlaga drugačnih medsebojnih razmerij med uporabniki in izvajalci, ki lahko živijo v tvornem sožitju. Samo v tem primeru nas bo srečanje z dimnikarjem kot v starih časih spodbudilo, da se primemo za gumb, in ne več za denarnico.

–––––– Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Dr. Ciril Ribičič, profesor na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani in član Beneške komisije pri Svetu Evrope

Legitimni cilji ne upravičujejo posegov v pravice. Foto: Leon Vidic/Delo

0