DRUŠTVO CIVILNA INICIATIVA MALEČNIK

VCP DIMNIK ZDRUŽENJE LASTNIKOV NEPREMIČNIN DCI Malečnik

Krallova 31 Novi trg 6 Malečnik 7

8000 Novo Mesto 1000 Ljubljana 2229 Malečnik

Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Če ga želite videti, omogočite Javascript. Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Če ga želite videti, omogočite Javascript.

Datum: 28. september 2015

PREDSEDNIKU VLADE REPUBLIKE SLOVENIJE

PREDSEDNIKU DRŽAVNEGA ZBORA

PREDSEDNIKU DRŽAVNEGA SVETA

VSEM POSLANSKIM SKUPINAM DRŽAVNEGA ZBORA

Zadeva: Poziv Vladi naj ne potrdi besedila Zakona o dimnikarski službi, ker je neustrezen, nepotreben in je v neskladju z Ustavo RS.

O b r a z l o ž i t e v :

13. avgusta 2015 smo Vladi RS in Državnemu zboru poslali našo zahtevo, da zavržete predlagani osnutek Zakona o dimnikarski službi, ki je bil v javni obravnavi do konca avgusta 2015. Sedaj smo prejeli verzijo zakona, ki ga je Ministrstvo za okolje in prostor poslalo Vladi Republike Slovenije v medresorsko usklajevanje in sprejem. Ker se zakon bistveno ne razlikuje od osnutka, ki je bil v javni obravnavi, v civilnih iniciativah VCP Dimnik in DCI Malečnik ter tudi v Združenju lastnikov nepremičnin Slovenije vztrajamo na predlogu, da Vlada besedila zakona ne potrdi. Dodatno naše odklonilno stališče do zakona utemeljujemo z nekaterimi dejstvi.

»Zakon z izjemo ukinitve lokalnega monopola posameznega koncesionarja v pretežni meri uzakonja že veljavno ureditev, za katero je značilen predvsem prekomeren obseg obveznih dimnikarskih storitev, poseg v zasebnost in nedotakljivost stanovanja, obdelovanje osebnih podatkov potrošnikov brez izkazanega zakonitega interesa ter samovoljno (enostransko) ravnanje izvajalcev dimnikarskih storitev, ki vsiljujejo izvedbo storitev in zahtevajo plačilo stroškov zavrnjenega izvajanja storitev, ne da bi imeli izkazan obstoj naprav, na katerih bi storitve lahko izvajali (povzeto iz analize Zakona o dimnikarskih storitvah, ki jo je izdelalo Združenje lastnikov nepremičnin Slovenije, pripombe so poslane na Ministrstvo za okolje in prostor).

Načelna pripomba na oceno stanja, cilje in presojo posledic za okolje

Obrazložitev Zakona ostaja na ravni posplošenega in nedokazanega zatrjevanja, da se s sistemom obvezne dimnikarske službe uresničuje cilje, kot so predvsem požarna varnost, varnost zdravja in premoženja ljudi ter varstvo okolja. Nikjer niso navedeni konkretni podatki, ki bi na podlagi deset let izkušenj z delovanjem obvezne dimnikarske službe dokazovali obstoj vzročne zveze med obvezno uporabo storitev službe in npr. manjšim številom požarov, manjšo škodo, ki je posledica požarov, ali denimo znižanjem koncentracije prašnih delcev v zraku. Če pripravljavci Zakona ne razpolagajo s temi podatki, od kod potem njihovo prepričanje, da je prav sistem obvezne dimnikarske službe najbolj primeren za doseganje želenih ciljev? Dostopni statistični podatki na primer kažejo, da 25% vseh požarov na objektih nastane zaradi samovžiga saj v dimniku in iskrenja iz dimnika, toda daleč največja je nastala materialna škoda na objektih zaradi požarov, ki so nastali zaradi okvare ali nepravilnega delovanja električnih in grelnih naprav (več kot 42% škode zaradi požarov na objektih). Ta podatek kaže, da je vpliv delovanja dimnikarjev na ogroženost ljudi in premoženja zaradi požarov sorazmerno majhen v primerjavi z vplivom električarjev; v čigavem interesu torej uživajo privilegiran položaj prav dimnikarji – je to v javnem interesu ali v interesu dimnikarjev samih?

Tudi sicer je zgrešena predpostavka predloga Zakona, da je s sklicevanjem na sicer legitimne cilje, kot so požarna varnost, zdravje ljudi in varstvo okolja, mogoče upravičiti vsak, še tako represiven poseg v človekove pravice, kot so zasebna lastnina, nedotakljivost stanovanje, varstvo osebnih podatkov ali pravica do zasebnosti. Skladno z ustavnim načelom sorazmernosti mora biti uporabljeno sredstvo ne le primerno in neizogibno potrebno za doseganje varstva javnega interesa, temveč mora biti teža posega v pravico tudi sorazmerna z javnim interesom, ki se želi s tem posegom zavarovati. Zgolj abstraktna, hipotetična, z ničimer konkretno izkazana nevarnost nastanka požara, poškodbe zdravja ali premoženja, ne more utemeljevati resnih posegov v

človekove pravice, kot je npr. kršitev nedotakljivosti stanovanja, zasebnosti, varstva osebnih podatkov, lastninske pravice. To velja še toliko bolj v primerih, v katerih predlog zakona predpisuje obvezne storitve celo na napravah, ki niti hipotetično ne morejo povzročiti požara ali ogrožati zdravja ljudi in okolja, kot so npr. dimniki, na katere ni priključena kurilna naprava, ali pa zračniki, ki niso povezani s kurilno napravo. Vsiljevanje takšnih, že na prvi pogled pretiranih in nepotrebnih storitev, je namenjeno izključno zadovoljevanju finančnega interesa t. i. »dimnikarskih družb« po čim večjem zaslužku in je čista zloraba javnega interesa v zasebne namene.

Ocena finančnih posledic predloga Zakona

Upoštevaje javnofinančne omejitve države, ki se bodo v prihodnosti kvečjemu zaostrovale, je že v izhodišču popolnoma zgrešena zahteva predlagateljev Zakona po dodatnih zaposlitvah v inšpekcijskih službah in širjenju raznih »evidenc«. Na tej točki se nazorno potrjuje, da so sestavljavci zakona napačno razumeli temeljni razlog, zaradi katerega je država prisiljena v reformo ureditve dimnikarske službe. Kar potrebujemo danes, ni sistem, ki deluje na principu represije, totalnega nadzora in inšpekcij, podprtih z vseobsegajočimi evidencami, ki bodo tako kot vedno pomanjkljive in neažurne (naj spomnimo samo na Geodetsko upravo – prav tako v okviru Ministrstvo za okolje in prostor –, ki nenehno zahteva nove zaposlitve in dodaten denar za preverjanje pravilnosti podatkov in nadgradnjo raznih nepremičninskih registrov, pa so ti še kar naprej pomanjkljivi), temveč sistem, ki bo zmanjševal potrebo po inšpekcijskem nadzoru in evidencah, t. j. sistem, ki bo primarno slonel na običajnih tržnih odnosih povpraševanja in ponudbe z minimalnimi javnopravnimi omejitvami, prepovedmi in zapovedmi tedaj, ko je izkazana konkretna nevarnost za zdravje, premoženje in okolje«.

Zakon ni podprt s podatki in dokazi o nujnosti uvedbe obvezne dimnikarske službe

MOP v obrazložitvi zakona navaja: »Delovanje malih kurilnih naprav je povezano z znatnimi vplivi na okolje. Posebej izstopajo visoke emisije delcev, kjer delež malih kurilnih naprav okvirno znaša petino celotnih imisij (opomba: verjetno so mišljene emisije) v Sloveniji. Tudi v porabi končne energije in s tem povezanimi emisijami toplogrednih plinov imajo male kurilne naprave pomemben delež. Aktiven nadzor malih kurilnih naprav lahko pripomore k zmanjšanju onesnaževanja in k manjši porabi goriv. Del stroškov, povezanih z nadzorom in oskrbo malih kurilnih naprav, se končnemu uporabniku povrne zaradi manjših izdatkov za goriva.

Nekatere male kurilne naprave so nameščene neposredno v bivalnih prostorih. V tem primeru lahko neustrezno delovanje male kurilne naprave, neprimerno stanje dovoda zraka ali odvoda dimnih plinov predstavlja neposredno grožnjo za zdravje in življenje ljudi. Primerno stanje malih kurilnih naprav in odvodnikov dimnih plinov je bistvenega pomena tudi za zagotavljanje požarne varnosti«.

Ministrstvo v nadaljevanju priznava, da ne obstajajo analize, ki bi podkrepile upravičenost uvedbe državno reguliranega licenciranega dimnikarskega sistema. »Čeprav ocena škode, ki nastane zaradi posredovanj gasilcev, obnove stavb, stroškov zavarovanja, zdravljenja in izgub zaradi smrti ni natančno določena, menimo, da bo zaradi možnosti izbire dimnikarske družbe prišlo do povečanja števila opravljenih storitev in s tem izboljšanja okoljskih in varnostnih razmer. Hkrati ministrstvo načrtuje nadaljevanje osveščanja državljanov o potrebnosti in izvajanju storitev po novem, da ne bi prišlo do prekinitev izvajanja storitev, kjer so se do sedaj le-te redno izvajale«.

Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje je ugotovila v analizi požarov v času od leta 2005 do 2012, da se je v letih, ko je bil uveden koncesijski sistem, požarna varnost bistveno poslabšala, saj se je število dimniških požarov vsako leto povečevalo (tudi do 220 %). Ta podatek dokazuje ravno nasprotno od tistega, kar trdi MOP. Reguliran, monopolen in nekonkurenčen način izvajanja dimnikarskih storitev vodi v slabo kvaliteto in zmanjšano varnost premoženja, saj koncesionarji predvsem skrbijo za prihodke in jim je skrb za varnost in zdravje ljudi sekundarnega pomena.

V obrazložitvi zakona ministrstvo torej navaja mnenja, ne da bi citiralo analize, ki bi ta njihova mnenja dejansko dokazala. Zakon ohranja bistvene sestavine sedanjega koncesijskega sistema, predvsem vsiljuje lastnikom kurilnih naprav obvezne preglede in meritve, ki jih ne potrebujejo, poleg tega pa nesorazmerno posega v pravice lastnikov do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja. Sistem, ki je bil uveden z Zakonom o varstvu okolja leta 2004, pa se do danes ni izkazal kot učinkovit. To je dvakrat dokazalo Računsko sodišče Republike Slovenije (opomba: v obrazložitvi ga MOP ne citira), Komisija za preprečevanje korupcije (tudi niso citirana njena mnenja), Evropska komisija je dvakrat zahtevala pojasnila o koncesijskem sistemu v Sloveniji (zavajajoče odgovore je podal državni sekretar v imenu Vlade).

Predlagani zakon ne odpravlja kršitev človekovih pravic

Nekdanji ustavni sodnik dr. Ciril Ribičič je v analizi »Ustavnopravne podlage za izpodbijanje ustavnosti zakona o varstvu okolja glede dimnikarske dejavnosti in za spremembo tega zakona« navedel številne kršitve človekovih pravic: nedotakljivost stanovanja (36. člen Ustave), varstvo zasebnosti (35. člen Ustave), pravica do doma (8. člen EKČP) in mirnega uživanja lastnine (1. člen Protokola št. 1 k EKČP), varstvo osebnih podatkov (38. člen Ustave), razumno pričakovana zasebnost in splošna svoboda ravnanja v povezavi z načelom sorazmernosti, svobodna gospodarska pobuda (74. člen Ustave) , pravica do ustanavljanja in svoboda opravljanja storitev po 49. členu in 56. členu Pogodbe o delovanju EU. Predlog nove dimnikarske ureditve teh kršitev pravic ni odpravil, temveč jih še dodatno zaostruje.

Ministrstvo se neupravičeno sklicuje na štiri odločbe Ustavnega sodišča RS, da bi dokazalo, da je sedanji in tudi predlagani sistem dober. Odločbe U-I-33/07-12, U-I-273/08-8, U-I-161/11-4 in U-I-102/14-10 se v ničemer ne opredeljujejo do vsebine prerekanih zakonov, temveč le iz procesnih razlogov zavračajo predlagatelje, ker niso izkazali neposrednega in konkretnega interesa za ustavno presojo.

Ločitev dimnikarske dejavnosti od pregledovanja in meritev emisij

Ministrstvo se sklicuje na ureditve v nekaterih Evropskih državah in navaja primer Nemčije, ki je morala na zahtevo Evropske skupnosti zamenjati koncesijski sistem s sistemom, ki omogoča svobodno gospodarsko pobudo in zagotavlja človekove pravice državljanom. Nemčija je dejansko ločila izvajanje dimnikarske dejavnosti od pregledovanja kurilnih in dimovodnih naprav in meritev emisij. Dimnikarji delujejo na svobodnem trgu, država pa je pooblastila določeno število strokovno najbolj usposobljenih dimnikarskih mojstrov, da izvajajo naloge v imenu države.

V novi zakonodaji MOP predlaga, da dimnikarsko dejavnost, pregledovanje kurilnih naprav in meritve emisij dimnih plinov opravljajo v Sloveniji tudi v prihodnje dimnikarji in sicer tako, da se pregledi in meritve financirajo skozi ceno dimnikarskih storitev, ki jih plačujejo lastniki kurilnih naprav. Taka rešitev za lastnike kurilnih naprav ni sprejemljiva in bo zanesljivo podvržena ustavni presoji. Za preglede in meritve je zadolžena država, zato mora prevzeti tudi financiranje te naloge, predvsem pa je potrebno ta dela zmanjšati in poseči po tej obliki le takrat, ko ugotovi, da prihaja do kršitev zakonodaje o varstvu okolja, zdravja ljudi in požarni varnosti.

Direktiva o učinkovitosti kotlov

Ministrstvo je v obrazložitvi zakona priznalo, da je na osnovi Direktive 2010/31/EU o energetski učinkovitosti stavb potrebno pregledati kotle, da se izboljša energetska učinkovitost. Te preglede naj opravijo usposobljeni ali pooblaščeni strokovnjaki. Pregledi so potrebni za kotle nad 20 kW. MOP je zapisal: »Na nivoju EU se na dimnikarske storitve posredno nanaša Direktiva o energetski učinkovitosti stavb. Določa, da morajo države članice določiti potrebne ukrepe za pregled kotlov in pregled klimatskih naprav. To na neodvisen način opravljajo usposobljeni in/ali pooblaščeni strokovnjaki, ki poslujejo kot samostojni podjetniki ali so zaposleni v javnih ali zasebnih podjetjih. Direktiva pa v ničemer ne ureja oziroma ne določa organiziranosti dimnikarske dejavnosti in je kot take sploh ne omenja«.

Iz povedanega sledi, da v Sloveniji izvajamo dimnikarsko dejavnost v nasprotju s citirano Direktivo in ne zasledujemo ciljev, ki jih zakonodaja Evropske skupnosti zahteva. Kdo naj opravlja take preglede? Verjetno tisti, ki so usposobljeni za tako delo in jih država pooblasti. V Republiki Sloveniji delujejo Energetske svetovalne službe, ki imajo med drugim nalogo, da implementirajo v prakso učinkovitejše naprave, torej tudi kurilne naprave. Drugi takšen dejavnik so strokovni serviserji in monterji, ki imajo nalogo, da kurilne naprave montirajo in zaženejo tako, kot to predvidevajo proizvajalci teh naprav. O tem, če naprave ustrezajo pogojem slovenskega tržišča, odločajo ustrezne inštitucije. V nobenem primeru ne morejo za kontrolo kurilnih naprav in njihovo učinkovitost skrbeti dimnikarji, ker za to niso usposobljeni, država pa jih kljub temu želi pooblastiti. V

5. odstavku 13. člena je med nalogami dimnikarja zapisano: »Dimnikar mora informirati uporabnika dimnikarskih storitev o energetski učinkovitosti malih kurilnih naprav ter svetovati glede izbire, vzdrževanja in uporabe malih kurilnih naprav in z njimi povezanih dimovodnih naprav, zračnikov in pomožnih naprav«.

Napačno izhodišče predlagatelja zakon

Javni interes, ki ga zagovarja MOP, mora biti skladno z Ustavo RS sorazmeren z zasebnim interesom lastnikov kurilnih naprav. Pri nastajanju zakonodaje niso sodelovali predstavniki lastnikov kurilnih naprav, torej niso imeli možnosti zagovarjati svojih pravic, zato v nobenem členu zakona ne najdemo opredeljene niti ene pravice lastnikov kurilnih naprav. Vse kar o lastnikih pove zakon so obveznosti določene v 18. členu zakona.

Večina vgrajenih kurilnih naprav je v Sloveniji novejšega datuma, so kvalitetne in okolju prijaznejše od naprav, ki so se vgrajevale takoj po nastanku slovenske države. Veliko naprav deluje na plin, ni zaslediti uporabe premoga ali mazuta, ki sta bila velika onesnaževalca okolja. Ta dejstva kažejo na to, da so lastniki ozaveščeni in prevzemajo nase odgovornost za delovanje kurilnih in dimovodnih naprav. Slehernemu lastniku je v interesu, da doseže čim boljši izkoristek, čim manjšo porabo energenta, kar pomeni pocenitev ogrevanja in manj emisij v okolje. Velika večina slovenskih lastnikov kurilnih in dimovodnih naprav je odgovornih, zato naj država organizira službo za pregledovanje in meritve tako, da bo ukrepala le zoper tiste, ki spuščajo v okolje nedovoljene količine emisij.

Za delovanje zakona so potrebna dodatna finančna sredstva

MOP navaja, da bodo potrebna za izvajanje zakona dodatna finančna sredstva predvsem za dodatno programsko opremo v višini 400.000 EUR in njeno vzdrževanje (servisiranje) v višini in 20.000 EUR letno. Poleg teh sredstev se dodatno finančno obremenjujejo dimnikarji, ki bodo morali plačevati tečaje za dodatno strokovno usposabljanje in takse za pridobitev licenc. Financiranje pregledov in meritev je preneseno na pleča lastnikov kurilnih naprav, dejansko pa bi za izvajanje tega dela morala poskrbeti država.

Poleg dodatnih finančnih sredstev zakon zahteva dodatno zaposlovanje na MOP-u, veliko angažiranje Vlade RS pri sprejemanju številnih podzakonskih aktov in drugih odločitev, dodatno angažiranje uradnikov pri izdelavi raznih evidenc in dodatno birokratizacijo postopkov, ki jih bodo morali opravljati izvajalci dimnikarskih storitev.

Zahteve po dodatnem financiranju državnih služb niso sprejemljive, saj državni proračun ni uravnotežen in bodo potrebna še dolga leta prizadevanj, da se poraba uskladi s prilivi. Nobenih dodatnih finančnih sredstev ne potrebujemo, če se uvede prosti trg dimnikarskih storitev.

Neučinkovitost in nezakonitost delovanja MOP

Dosedanje izkušnje kažejo, da MOP ni bilo učinkovito pri izvajanju koncesijskega sistema v Sloveniji in ni doseglo zastavljenih ciljev. To je mogoče dokazati z naslednjimi dejstvi:

1. MOP je Evropsko komisijo zavajal, ko ji je poslal v imenu Vlade RS odgovore na zastavljena vprašanja o nepravilnosti koncesijskega sistema. Odgovore je sestavil in podpisal državni sekretar (danes je celo minister) in jih brez vednosti ministra ali Vlade poslal evropski komisiji.

2. Zakon o varstvu okolja iz leta 2004 je prenesel koncesije iz občinskega nivoja na nivo države in sicer je bilo predvideno, da se veljavne pogodbe z občinami prekinejo sporazumno ali na način, da to doseže državno pravobranilstvo na sodišču. V praksi so vse pogodbe »nasilno« prekinjene brez sporazumov ali sodnih postopkov.

3. Prve podelitve koncesij brez razpisov so bile možne za dimnikarje ali dimnikarske družbe, ki so izvajale to dejavnost v občinah pred sprejemom zakona o obvezni javni gospodarski službi. Podeljevanje koncesij ni potekalo v skladu z zakonskimi določili, saj so se podeljevale brez razpisov še bistveno po zakonsko določenih rokih. Dr. Aleksij Mužina v knjigi Koncesije – pravna ureditev v SLO in EU trdi, da je vsaka koncesija, ki je podeljena brez razpisa nezakonita.

4. Za podpisovanje koncesijskih pogodb je Vlada pooblastila praviloma ministra za okolje. Nekatere koncesije pa so podpisovali visoki državni uradniki. Koncesijsko pogodbo med Vlado RS in Snedimom, ki se je pojavil kot pravni naslednik Dimnikarstva Ana Jelančič, čeprav je bil ustanovljen dejansko bistveno prej, preden je Ana Jelančič »zaprla« svoj s.p., je podpisala državna sekretarka. In to ni edina taka nezakonita koncesijska pogodba.

5. Vse do sprejetja ZVO-1F leta 2013 so se osebni podatki lastnikov kurilnih naprav uporabljali nezakonito. MOP ni ukrepal in je dovoljeval nezakonito uporabo osebnih podatkov.

Računsko sodišče RS je dvakrat pregledalo delovanje koncesijskega sistema v Sloveniji in izreklo negativno mnenje ter predlagalo številne ukrepe, ki bi jih MOP moral sprejeti. Odzivnost MOP-a je bila izjemno slaba.

7. Do danes MOP ni vzpostavil evidence kurilnih naprav, ki naj bi bila osnova za izvajanje dimnikarskih storitev. V koncesijskih pogodbah so navedli le ocenjeno število kurilnih naprav, ki ni ustrezalo dejanskemu stanju za posamezno dimnikarsko območje.

8. MOP ni vodil evidence zavarovalnih polic, ki bi jih je po koncesijskih pogodbah morali sklepati koncesionarji, da bi zavarovali odgovornost javne gospodarske službe, ki jim jo je podelila država.

9. Številne druge pomanjkljivosti in nedoslednosti MOP-a so dejansko razvidne iz poročil Računskega sodišča in KPK ter množice pripomb uporabnikov.

Našteta dejstva kažejo na nezakonito in predvsem neučinkovito delovanje ministrstva na področju dimnikarske dejavnosti, zato ni mogoče sklepati, da bodo isti ljudje na MOP-u delovali drugače in bodo bolj učinkovito skrbeli za implementacijo licenčnega dimnikarskega sistema. V 11 letih MOP ni delal učinkovito in ni bil sposoben implementirati ter kontrolirati delovanja koncesijskega sistema.

Poziv Vladi Republike Slovenije

Vlada Republike Slovenije naj ne potrdi besedila Zakona o dimnikarskih storitvah, ker je neustrezen, ustavno sporen (varstvo človekovih pravic), nepopoln (ne ureja celovito materije in prelaga določene odločitve na kasnejši čas), strokovno neutemeljen (ni nobenih analiz, ki bi potrjevale potrebo po sprejetju) in dejansko nepotreben, saj se dimnikarska dejavnost lahko izvaja na prostem trgu. Na prostem trgu učinkovito izvajajo to dejavnost v nekaterih Evropskih državah. Država naj organizirala kontrolno funkcijo pregledovanja in meritev emisij v skladu s Evropskimi predpisi, ki se zavzemajo za učinkovito rabo kurilnih naprav in posredno s tem zmanjšujejo emisije dimnih plinov.

Vlada naj poskrbi za takšno politiko na področju izkoriščanja energentov za pridobivanje toplote, ki bo stimuliral lastnike kurilnih naprav, da bodo uporabljali tisti energent, ki bo okolju najbolj sprejemljiv in bo tudi cenovno ugoden. Danes lastniki kurilnih naprav ne vemo, kateri energent naj uporabljamo.

Vlada RS se bo v primeru sprejetja zakona zapletla v stalno odločanje o nepomembnih vprašanjih s področja dimnikarske dejavnosti. Predlagamo, da razmišlja o sprejetju energetske politike, omogoči dimnikarsko dejavnost kot tržno in se posveti inšpekcijskim službam, da bodo učinkovite pri opravljanju svoje kontrolne funkcije, ki jo izvajajo v imenu države.

Kontrolno funkcijo na področju dimnikarstva je mogoče izvajati na dva načina, in sicer tako:

- da obstoječe inšpekcijske službe postanejo učinkovite,

- da za izvajanje pregledov kurilnih in dimovodnih naprav ter meritev emisij dimnih plinov pooblasti določeno število zunanjih izvajalcev.

Financiranje službe za izvajanje kontrole in meritev emisij ne more biti »skrito« v ceni dimnikarskih storitev. Prevzeti ga mora država in s tem razbremeniti lastnike kurilnih in dimovodnih naprav, ki sedaj plačujejo storitve državnega pomena.

VCP DIMNIK: ZDRUŽENJE LASTNIKOV NEPREMIČNIN DCI Malečnik:

Matija Kramar, l.r. Dr. Aleksander Pavšlar, l.r. Jožef Škof, l.r.