DRUŠTVO CIVILNA INICIATIVA MALEČNIK

SLOVENIJA JE "BISER EVROPE" !

V Evropskih državah, kjer nekaj veljata pravni red in demokracija, izvajajo dimnikarji praviloma storitve na trgu. Razumljivo je, da morajo imeti ustrezno strokovno izobrazbo in opremo za izvajanje storitev. Za to skrbijo njihovi »cehi« - dimnikarske zbornice. V nekaterih državah imajo določena dodatna pooblastila (požarni pregledi in podobno), ki jim jih podeli država ali občinski župan.

V Veliki Britaniji so dimnikarji pod strogim nadzorom dimnikarske zbornice, ki kontrolira, kdo in kako izvaja dimnikarske storitve. Zbornico zanima predvsem dvoje: (1) ali je dimnikar ustrezno usposobljen in (2) opravlja storitve kvalitetno.

V sosednji Avstriji delajo dimnikarji na trgu po obrtnem zakonu. Dimnikarstvo je v Avstriji dedno. Storitve naj bi dimnikarji izvajali monopolno (en izvajalec v občini), vendar je Evropsko sodišče razsodilo (sodba z dne 23.12.2025), da monopol v Avstriji ni v skladu s pravnim redom EU. Avstrija ne pozna rednih letnih meritev in pregledov. Dimnikarji izvajajo čiščenja naprav in druge dimnikarske storitve, če pa dobijo pooblastilo župana, opravljajo tudi požarne preglede (na 5, 10 ali 15 let glede na oceno požarne ogroženosti posameznega objekta).

Nemčija je na zahtevo EU morala opustiti koncesijski sistem in od leta 2013 delajo dimnikarji na trgu, kontrolo kurilnih naprav in tudi dimnikarjev pa izvajajo posebej pooblaščeni in zaupanja vredni dimnikarski mojstri (pooblastilo države velja sedem let, v tem času naj bi dvakrat pregledali kurilne naprave). Tudi Nemčija ne izvaja rednih letnih pregledov in meritev kot to počne Slovenija.

Evropska unija želi povečati učinkovitost kurilnih naprav (Direktiva 2010/31/EU), ker so stroški uvoza energentov zelo visoki. Ta cilj lahko dosežemo na več načinov: (1) s kvalitetnejšo gradnjo in izolacijo zgradb zmanjšamo toplotne izgube in (2) z zamenjavo zastarelih kurilnih naprav zmanjšamo porabo energentov ter emisije v okolje.

Zakon o dimnikarskih storitvah, ki ga je v drugem branju sprejel Odbor DZ za infrastrukturo, okolje in prostor v sredo, 7.9.2016, v marsičem odstopa od ciljev EU in ureditev v Evropskih državah, kjer veljajo demokratična načela in pravni red.

V Sloveniji velja Obrtni zakon, ki je bil sprejet leta 2004 (Ropova Vlada) in je bil kasneje nekoliko popravljen. Zakon točno navaja kaj je obrtna dejavnost, kdo ima pravico za opravljanje obrtne dejavnosti in pod katerimi pogoji lahko opravlja dejavnost. Poglejmo člene 2, 6 in 9:

2. člen

(1) Obrtna dejavnost je pridobitna dejavnost, ki se opravlja v skladu s 5. členom tega zakona.

(2) Zaradi varovanja življenja, zdravja in premoženja ljudi ali zaradi zagotavljanja varstva okolja se za opravljanje nekaterih obrtnih dejavnosti zahteva ustrezna poklicna usposobljenost

6. člen

(1) Pravica do opravljanja obrtne dejavnosti, za katero je potrebna ustrezna poklicna usposobljenost se pridobi na podlagi obrtnega dovoljenja in vpisa v obrtni register.

(2) Obrtno dovoljenje je dokazilo o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dejavnosti.

9. člen

(1) Pogoj za pridobitev obrtnega dovoljenja je:

- srednja poklicna izobrazba ustrezne smeri, ali

- srednja strokovna izobrazba ustrezne smeri, ali

- ustrezen mojstrski naziv, ali

- ustrezna nacionalna poklicna kvalifikacija, ali

- višja strokovna izobrazba ustrezne smeri, ali

- visoka strokovna izobrazba ustrezne smeri.

Dimnikarstvo se v Sloveniji ne izvaja na podlagi obrtnega zakona. Najnovejši predlog Zakona o dimnikarskih storitvah ne predvideva, da bi morale dimnikarske družbe pridobiti obrtno dovoljenje. Postale naj bi nekake »gospodarske družbe v javnem interesu«. Po zakonu o gospodarskih družbah naj bi bila gospodarska družba pravna oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost kot svojo izključno dejavnost. Ker pa dimnikarske družbe izvajajo storitve tudi v javnem interesu, ne smejo samostojno opravljati pridobitne dejavnosti, temveč lahko delajo le tisto, kar jim naloži Ministrstvo za okolje in prostor z zakonom. Pri tem pa praksa kaže na to, da dejavnost lahko izvajajo le tiste družbe, ki so »kompatibilne« s politiko. Strokovni dimnikarski mojstri so v Sloveniji izigrani, zavrženi, dejansko so izginili, saj jih politika ne potrebuje.

Dimnikarji so v Sloveniji »posebna« skupina obrtnikov (»endemična« organizacija), saj »dimnikarske družbe za opravljanje dimnikarskih storitev ne potrebujejo obrtnega dovoljenja iz zakona, ki ureja opravljanje obrti« (glej 11. alinejo 7. člena ZDimS-a). Torej dimnikarska družba ni nujno strokovno usposobljena družba s področja dimnikarstva, lahko je na primer cestarska družba, ki se sicer ukvarja z »ometanjem« cest.

Po nastajajočem dimnikarskem zakonu ni pomembno, da si dimnikar ali dimnikarski mojster, da imaš torej obrtno dovoljenje, temveč je pomembno, da si dober »biznismen« in dobro sodeluješ z uradništvom na pristojnem ministrstvu, da hodiš na dodatno izobraževanje in dobiš potrdilo o udeležbi na tečaju (ne potrdila o uspešno opravljenem izobraževanju). Gre za logiko, če kaj potrebuješ, me pokliči. Seveda storitve niso zastonj, se pa bodo bogato izplačale.

Pravijo, da je imela na ministrstvu včasih odprta vrata mama pomembnega dimnikarskega tajkuna. Ko je firmi šlo za nohte, se je mama odpravila na MOP in vse se je uredilo, celo predpisi so se spremenili (na primer 24. člen dimnikarske Uredbe). Ko je na primer neka firma potrebovala denar, ga je s pomočjo sodišča iztožila (zaradi molka organa je MOP moral plačati skoraj 200.000 EUR). Nihče ni odgovarjal. Je pa velika slučajnost, da sta bila lastnik firme in minister soseda v vinski gorici. Neki možakar je pisal zapisnike komisije za podeljevanje koncesij na MOP-u in se spomnil, da bi lahko njegova firma prevzela svetovanje. In zgodilo se je. Ni več ni pisal zapisnikov, le svetoval je še in njegova firma je izstavljala račune (skupaj blizu 2,000.000 EUR).

To je bilo nekoč. Danes je drugače. DESUS, ki ima popolno odgovornost za dimnike in kurilne naprave v Vladi »najbolj moralnega« doktorja prava Mira Cerarja, pripravlja velik »biznis«, ki ga bodo smeli izvajati njihovi »pooblaščenci«. To pa najbrž ne bodo dimnikarji, temveč podporniki stranke. Novi zakon predvideva meritve emisij dimnih plinov iz kurilnih naprav na trdna goriva, s ciljem, da bi zmanjšali v ozračju nevarne PM10 delce. Edini učinek teh meritev bodo debelejše denarnice »pooblaščencev«. Volilne kampanje seveda nekaj stanejo in ko prideš na oblast, moraš povrniti prejeto uslugo. Najlažje na ta način, da denar nekomu nakažeš iz proračuna ali mu zagotoviš v »imenu javnega interesa« delo, ki mu bo prineslo lep prihodek.

Že iz naštetega je razvidno, da je Slovenija drugačna država kot ostale članice EU. Dejansko je pravi biser EU. Če večina spoštuje EU zakonodajo, jo mi radi »obilazimo«, kar smo se naučili v prejšnji državi. Če večina dela nekaj, kar naj bi zmanjšalo vplive na okolje, mi »fabriciramo« predpise, ki naj bi prepričali EU, da je na področju dimnikarstva in okolja v Sloveniji vse OK (pravi mojster tega je bil bivši državni sekretar na MOP-u, danes je minister v »najbolj moralni Vladi«). Če drugi zamenjujejo zastarele kurilne naprave s kvalitetnejšimi, mi redno pregledujemo in merimo »starino« in na strokovnih posvetih ugotavljamo »Kakšen zrak dihamo«.

Pa saj ni čudno. V državah EU cenijo obrtniške mojstre, mi pa sprejemamo predpis, v katerem piše, da dimnikarski družbi ni potrebno pridobiti obrtnega dovoljenja. »Zaradi varovanja življenja, zdravja in premoženja ljudi ali zaradi zagotavljanja varstva okolja se za opravljanje nekaterih obrtnih dejavnosti zahteva ustrezna poklicna usposobljenost« pa piše v Obrtnem zakonu. Dimnikarska družba torej ne potrebuje obrtnega dovoljenja, piše v ZDimS-u. V prejšnji državi so bili obrtniki konkurenca državnim podjetjem, zato so jih preimenovali v samostojne podjetnike in njihove vajence so poslali v usmerjeno izobraževanje. Te države ni več, mi pa bi še vedno radi »usmerjali« obrtnike.

Pa razumi kdor more.

11. september 2016

VCP DIMNIK in DCI MALEČNIK