DRUŠTVO CIVILNA INICIATIVA MALEČNIK

REGULACIJA IN DEREGULACIJA DIMNIKARSTVA V SLOVENIJI

Ali je nujno vmešavanje države v delo dimnikarjev?

UVOD

Ministrstvo za okolje in prostor vztraja, da je potrebno dimnikarsko službo v Republiki Sloveniji urediti z zakonom, torej jo regulirati. To so trdili uradniki ministrstva na zadnjem sestanku civilnih iniciativ z ministrico Ireno Majcen. Da bi nekoliko spoznali pojma regulacija in deregulacija, sem pregledal nekaj gradiva, ki ga je mogoče najti na spletu in pripravil naslednji zapis. Zavedam se, da to ni celovita analiza, temveč le pripomoček za lažje razumevanje problema. Kdor bo želel vedeti kaj več, bo moral prebrati citirane in še druge študije.

KAJ JE REGULIRAN POKLIC?

Reguliran poklic je torej tisti, za katerega država vnaprej s predpisom določi pogoje, ki jih mora izpolnjevati vsakdo, kdor ga želi opravljati. Pri tem so pristopi držav lahko različni: nekatere države EU regulirajo samo 50 do 60 poklicev (Estonija, Latvija), druge pa 300 in več (Poljska, Češka, Slovenija). Kadar države regulirajo veliko poklicev, s tem otežujejo dostop do trga dela tako svojim državljanom kot državljanom ostalih članic EU in s tem omejujejo prost pretok delovne sile. Zato se z deregulacijo poklicev danes ukvarja tako EU kot tudi vse njene države članice (dr. Valentina Franca in mag. Elizabeta Zirnstein: S socialnim dialogom do regulacije poklicev).

REGULACIJA POKLICEV V SLOVENIJI

Če zapišemo besedi deregulacija poklicev v brskalnik google, se na spletu odpre tekst DEREGULACIJA POKLICEV – MED JAVNIM INTERESOM IN KONKURENČNOSTJO. Ko začnemo z branjem, hitro ugotovimo, da sodi Slovenija »...med tiste države EU, ki imajo največje število reguliranih poklicev. Sama regulacija poklicev po eni strani hromi konkurenčno sposobnost gospodarstva in posameznikom, ki pridobijo možnost opravljanja reguliranega poklica, omogoči pridobivanje monopolnih rent, po drugi strani pa ščiti javni interes. Avtorji monografije poudarjajo, da je predvsem javni interes izjemno težko definirati. Javni interes je spremenljivka, ki se spreminja tako glede na družbo kot tudi v času. Na spremembo javnega interesa je izjemno vplivala najpomembnejša inovacija 20. stoletja – svetovni splet...«.

V Sloveniji je najmanj 325 poklicev, za katere mora posameznik, ki jih želi opravljati, izpolnjevati z zakonom predpisane pogoje. S tem se Slovenija po številu reguliranih poklicev uvršča na sam vrh EU. Najbolj intenzivna je regulacija poklicev na področju obrtne dejavnosti ter trgovine (67 reguliranih poklicev), sledi področje izobraževanja in športa (51), prometa (47) in zdravstva (40).

V 1. členu Ustave RS (Uradni list RS, št. 33/91, 42/97, 66/00, 22 43/03, 68/06) je določeno, da je Slovenija demokratična republika, zato je potreben razmislek, ali je naslovna tematika izključno regulatorno področje države, ali morda na reguliranje te tematike lahko vplivajo tudi institucije civilne družbe, in če je odgovor pozitiven, v kakšnem obsegu. Kot je bilo omenjeno v uvodu, je država že v preteklih pravnih ureditvah omogočala delodajalcem, da so osebam, ki so jih zaposlovali, lahko sami priznavali »z delom pridobljeno delovno zmožnost«. Poklicne kvalifikacije so torej po tradiciji zadeva, ki ni izključno vezana na odločanje državnih organov in na izključno zakonske temelje. Javni interes je navzoč zlasti pri enotnosti in primerljivosti poklicev, zato ostaja prevladujoč, vključenost drugih akterjev v regulacijo pa ostaja izjema, ki je mogoča le v manjšem obsegu.

Določila 2. člena Ustave RS določajo, da je Slovenija pravna in socialna država. Pravnost je mogoče splošno opredeliti kot okoliščino, da so pomembna družbena razmerja pravno ustrezno urejena in da v državi obstajajo razmere, ki zagotavljajo izvajanje pravnih norm kot tudi mehanizmi, s pomočjo katerih je mogoče zagotoviti izvajanje pravnih aktov in pravnih norm. Ob upoštevanju tega izhodišča je mogoče postaviti tezo, da je z vidika pravnosti pri pravni ureditvi poklica pomembno, da so pravne norme, ki to kategorijo urejajo, določene in določljive in da je pravna ureditev v skladu z nacionalnimi zgodovinskimi, kulturnimi, socialnimi in gospodarskimi značilnostmi. Dejstvo, da je v Sloveniji v primerjavi z drugimi državami EU pravno opredeljenih več kot povprečno število poklicev, bi lahko vodilo k domnevi, da je ta kategorija pretirano normirana.

Odločitev o deregulaciji poklicev je odvisna zlasti od primernega ravnotežja med javnim interesom in konkurenčnostjo, pri čemer je predvsem pri javnem interesu težko natančno določiti, kateri so tisti cilji, ki jih regulacija določenega poklica zasleduje (teksti pod točko 2 so povzeti iz študije DEREGULACIJA POKLICEV – MED JAVNIM INTERESOM IN KONKURENČNOSTJO, avtorji: dr. Valentina Franca, mag. Elizabeta Zirnstein, dr. Zvone Vodovnik, dr. Anita Trnavčevič, dr. Mitja Ruzzier, dr. Ana Arzenšek).

Obstoječa dimnikarska zakonodaja je v Sloveniji povzročila, da se je v imenu nekega nedokazanega javnega interesa znižala konkurenčnost dimnikarskih družb, kar je imelo za posledico nekvalitetno opravljanje dimnikarskih storitev. Dimnikarske družbe so zaradi monopolnega položaja vso skrb posvečale le pridobivanju dohodkov, dostikrat v škodo kvalitete opravljenega dela.

Ministrstvo za okolje in prostor ni spoštovalo 2. odstavka 144. člena Zakona o upravnem postopku, ki posredno določa kaj je utemeljen javni interes, ki se je v zakon vpisal po demokratičnem postopku, po predhodno usklajenem interesu večine državljanov (v primeru dimnikarske dejavnosti gre predvsem za zainteresirane lastnike kurilnih naprav) in naj bi krepil pravno in demokratično državo. Številne pobude civilnih iniciativ in veliko število pritožb lastnikov kurilnih naprav je ministrstvo enostavno ignoriralo, lastniki kurilnih naprav pa bi morali biti enakopravno vključeni v urejanje dimnikarske službe. (Računsko sodišče RS je celo ugotovilo, da se je reševalo le 20 % pritožb lastnikov kurilnih naprav).

O sodelovanju javnosti pri sprejemanju odločitev je določilo v Direktivi 2003/35/ES Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. maja 2003, ki v 3 točki predpisuje: Učinkovito sodelovanje javnosti pri sprejemanju odločitev omogoča, da javnost izrazi, nosilec odločitev pa se zaveda mnenj in skrbi, ki so v zvezi s temi odločitvami, ter tako poveča odgovornost in transparentnost procesa odločanja in prispeva k zavesti javnosti o okoljskih vprašanjih in podpori sprejetim odločitvam. Samo z objavo gradiv na spletu ni mogoče trditi, da gre za spoštovanje Direktive »o učinkovitem sodelovanju javnosti pri sprejemanju odločitev«. (Opomba: predpisi posameznih držav so v podrejenem položaju z Direktivo).

DIMNIKARSKI POKLIC

Če na spletni strani kliknemo »dimnikarski poklic«, se odpre tekst ZRSZ - Zavoda RS za zaposlovanje, kjer najdemo opis poklica in zahtevana osnovna znanja. Dimnikar s čiščenjem vseh vrst dimnikov, kurilnih naprav in centralnih kurišč izvaja ukrepe za varnost pred požarom.

Osnovna znanja, ki jih potrebuje za svoje delo, pridobi že v času šolanja. Obvladati mora osnove dimnikarstva, osnove konstrukcij dimnikov in dimovodnih naprav. Dobro je seznanjen s temeljnimi predpisi o organizaciji in opravljanju dimnikarske službe, predpisi iz preventivne higiene, s predpisi o požarni varnosti, pravilnikom o uporabi tekočih plinov in izvedbi gradbenih objektov v potresnih območjih ter s temeljnim zakon o varstvu pred požarom. Delo poteka na višini, zato so potrebne gibalne in plezalne veščine. Ker delo zahteva tudi hojo, dviganje in vzpenjanje, mora biti dimnikar gibčen in fizično zmogljiv ter telesno odporen. Zaradi dela z ljudmi mora biti tudi komunikativen. Zahtevana je poklicna srednja šola, torej je predpisan (reguliran) program izobraževanja. Nikjer ni omenjenih meritev in pregledov, ki jih danes izvajajo dimnikarji v imenu države.

ALI JE REGULACIJA POKLICA DIMNIKAR IN DIMNIKARSKE DEJAVNOSTI NUJNA?

Glede na zapisano si zastavimo vprašanje ali je nujno regulirati dimnikarje in tudi dimnikarsko dejavnost v Republiki Sloveniji? V državi imamo do konca leta 2016 »obvezno gospodarsko javno službo«, ki jo na podlagi koncesij izvajajo dimnikarske družbe. Dimnikarji so dejansko »javni delavci«, ki jih plačujejo lastniki kurilnih naprav in ne država, ki določa pogoje za pridobitev koncesij, vsebino dela dimnikarjev, cene njihovih storitev in druge obveznosti. V predlogu novega dimnikarskega zakona država predpisuje zelo zahtevne pogoje, pod katerimi bo dimnikar lahko dobil licenco za opravljanje dela, poleg tega pa še naprej želi obdržati pregled na delom dimnikarjev, jim določati cene in predpisovati druge obveznosti (poročanje v EviDim in podobno). Dimnikar in dimnikarska dejavnost tako ostaneta regulirani poklic in dejavnost v RS.

Ali je regulacija dimnikarskega poklica in dejavnosti nujna? Zanesljivo ne, saj delujejo dimnikarji v Evropskih državah z dolgoletno demokratično tradicijo in urejenim pravnim redom na prostem trgu in za njihovo kvalitetno delo skrbijo dimnikarski »cehi« - združenja (primer Velika Britanija). Dimnikar torej lahko opravlja storitve čiščenja in vzdrževanja kurilnih naprav na trgu, sklepa pogodbe (ustne) z lastniki kurilnih naprav ter skrbi za varno obratovanje teh naprav.

Nekatere države (predvsem tiste, ki jih je zaznamovala komunistična preteklost, med njimi je tudi Slovenija) želijo imeti še vedno pregled in vpliv nad zasebno lastnino, zato predpisujejo dimnikarjem dodatna dela – razne preglede in meritve kurilnih naprav, ki niso v skladu z Evropsko zakonodajo. Posledice takega predpisovanja so za lastnike naprav zelo neugodne, saj:

jim zakonodaja ne daje nobenih pravic in so prisiljeni le spoštovati odločitve dimnikarja,

jih inštitucije države kaznujejo, če se uprejo dimnikarju,

nimajo možnosti svobodne izbire dimnikarja, ko ga dejansko potrebujejo, temveč dimnikar na osnovi predpisov države določa dinamiko obiskov,

ne morejo dogovarjati obsega in cene dimnikarskih storitev sporazumno z dimnikarjem,

morajo plačevati storitve, ki jih predpisuje država in jih ne potrebujejo za varno delovanje naprav.

Vzrokov za reguliranje dimnikarskega poklica v Republiki Sloveniji je zanesljivo več. Veljalo bi se podrobno posvetiti analizi takšnega stanja, je pa ob poznavanju delovanja dimnikarskega sistema možno zaključiti naslednje:

Republika Slovenija se je formalno vključila v sistem Evropske unije, dejansko pa njenega pravnega reda ne spoštuje, saj omejuje svobodo izvajanja dimnikarskega dela,

v političnem sistemu Republike Slovenije so močno prisotni ostanki preživetega nedemokratičnega sistema, ki je želel imeti nadzor nad vsemi oblikami dela posameznikov, zato v praksi zasebna lastnina še danes ni spoštovana, kot to določa Ustava RS,

država ima veliko inštitucij, ki jih večina Evropskih držav z dolgoletno demokracijo ne pozna, zato mora skrbeti, da imajo te institucije dovolj dela (primer: smo edina država v EU, ki ima tržno inšpekcijo!),

politika se v Sloveniji zelo močno vpleta v gospodarstvo, kar posledično pomeni, da prihaja do velikih korupcijskih tveganj,

uradništvo ni v funkciji državljanov, temveč skrbi za interese kapitala in njegovih omrežij,

organi pregona in represije ne delujejo v skladu z zakonodajo RS in EU.

ZAKLJUČEK

Čas je, da v pripravi dimnikarske zakonodaje (ki pa ni nujno potrebna, saj je Slovenija sicer bistveno prenormirana država), pristopimo k izdelavi takšnega sistema, ki bo dejansko primerljiv z Evropskimi zahtevami in predpisi, ki bo spoštoval zasebno lastnino ter človekove pravice in bo lastnikom malih kurilnih naprav omogočil, da prevzamejo odgovornost za delovanje teh naprav, kar pomeni, da bodo sami odločali o dimnikarskih posegih ter bodo odgovorni tudi za vse posledice delovanja teh naprav.

Do takšne ureditve je mogoče priti z dejanskim in ne le formalnim demokratičnim postopkom, torej s tesnim sodelovanjem predstavnikov države in lastnikov malih kurilnih naprav.

Država ima inšpekcijske službe, ki morajo prevzeti naloge nadzora kurilnih naprav, kar je prenesla država na dimnikarje. Ni potrebno pregledovati vseh naprav, temveč le tiste, ki so nevarne. Te pa so v Sloveniji zanesljivo v manjšini.

Brežice, 21. februarja 2016

Zbral in zapisal: Ivan Tomše,

VCP Dimnik-enota Posavje