DRUŠTVO CIVILNA INICIATIVA MALEČNIK

Sporočilo številka 35

Informacija o morebitnih sistemskih rešitvah izvajanja dimnikarske službe kot gospodarske javne službe

Na spletu lahko najdemo zgoraj citirano informacijo, ki sicer nima podatka o avtorjih in datumu izdaje, vendar je očitno, da gre za informacijo MOP-a. Nekateri odstavki so za lastnike kurilnih naprav zelo zanimivi, zato smo jih poskušali nekoliko analizirati. Najprej poglejmo, kaj piše na strani 5:

»Trenutni problem obstoječih izvajalcev je, da morajo posodobiti vsebine in obseg storitev, jih prilagoditi novim potrebam in zahtevam sedanjega stanja ogrevalne tehnike, predvsem z vidika varstva okolja, kar je zahteva tudi evropske direktive o energetske učinkovitosti stavb. To pomeni izvajati nadzor nad malimi kurilnimi napravami s pregledi in meritvami emisij dimnih plinov in pregledi zaradi varstva okolja. Vsebino dimnikarskih storitev je potrebno izboljšati tudi z vidika varstva človekovega zdravja. Tako je potrebno posvetiti več pozornosti prvim pregledom in prvim meritvam emisij dimnih plinov, da bo preprečeno nepravilno vgrajevanje novih kurilnih, dimovodnih in prezračevalnih naprav in vgrajevanje novih neprimernih kurilnih naprav predvsem z vidika varstva okolja. Z rednimi letnimi pregledi in meritvami emisij dimnih plinov pa je potrebno zagotoviti ustrezno vzdrževanje obstoječih naprav, da bodo obratovale varno in ne bodo presegale predpisanih mejnih vrednosti«.

V začetku odstavka je navedeno, da je trenutni problem obstoječih izvajalcev, da morajo posodobiti vsebine in obseg storitev, jih prilagoditi novim potrebam in zahtevam sedanjega stanja ogrevalne tehnike, predvsem z vidika varstva okolja, kar je zahteva tudi evropske direktive o energetske učinkovitosti stavb.

Res je, da bi morali dimnikarji posodobiti vsebine storitev, saj na trg prihajajo kurilne naprave, ki jih v času usposabljanja za delo dimnikarja niso mogli spoznati. Kondenzacijski kotli na plin in lahko kurilno olje so že nekaj časa na tržišču, v zadnjih letih pa se jim pridružujejo uplinjevalni kotli na trda goriva. Ker dimnikarji teh naprav ne poznajo, nastaja pri opravljanju njihovih storitev vrsta težav, ki imajo dostikrat škodljive posledice za lastnika kurilne naprave. Nastale škode niso zanemarljive.

Druga trditev, ki se nanaša na obseg storitev dimnikarjev, je popolnoma sprevržena. Citirana Evropska Direktiva 2010/35/ES ne zahteva storitev z vidika varstva okolja, temveč zahteva preglede, da se ugotovi učinkovitost obstoječih kotlov in doseže, da bodo lastniki zamenjali obstoječe kotle z ustreznejšimi.

Da je število storitev potrebno povečati z vidika človekovega zdravja je naslednja trditev, ki ne vzdrži. Kurilne naprave na lahko kurilno olje , predvsem pa kondenzacijski kotli na plin oddajo v dimovode predvsem paro. Ostale komponente, ki so prisotne pa so odvisne najprej od kvalitete energenta in šele nato delno od kvalitete izgorevanja. Na izgorevanje dimnikarji ne vplivajo, saj opravljajo le meritve in niso usposobljeni in tudi ne pooblaščeni s strani proizvajalcev kurilnih naprav, da izvajajo servis in nastavitve sistemov. Tudi izvajanje samih meritev je s strani dimnikarjev vprašljivo, saj ni zagotovil, da imajo certificirane merilne naprave in dokazila, da so za take meritve usposobljeni.

Na strani 6 pod točko 3 piše:

»Državnim organom ni potrebno zagotavljati sistema in kadrov ter finančnih sredstev za nadzor uporabnikov glede izvajanja dimnikarskih storitev in emisij dimnih plinov pri uporabnikih. V koncesioniranem načinu je nadzor in organizacija izvajanja dimnikarskih storitev zaupana izvajalcu in je že všteto v obstoječe cene storitev. Pristojni inšpektorati in Ministrstvo za okolje in prostor nadzirajo predvsem izvajalce in dobivajo vse potrebne informacije in evidence predvsem s strani izvajalcev dimnikarskih storitev, ki je v Sloveniji trenutno aktivnih ca 70. Kurilnih naprav pa je ca 400.000 in še dodatno ca 200.000 uporabnikov z napravami, na katerih je potrebno tudi zagotoviti dimnikarske storitve zaradi zagotavljanja požarne varnosti objektov in predvsem varovanja človekovega zdravja. V primeru »licenčnega« modela – izvajanja storitev na prostem trgu, bi bilo potrebno na novo na državnem nivoju vzpostaviti sistem nadzora uporabnikov pri sedanjem obsegu storitev za približno 600.000 uporabnikov. Ob tem je treba poudariti, da predpisi Evropske skupnosti zahtevajo pregledovanje kurilnih naprav v določenih obdobjih, kar mora z ustreznim sistemom zagotoviti država. Ker verjetno ni realistično, da bi te preglede (za katere je po oceni potrebno približno ... usposobljenih oseb) izvajala država v okviru svoje uprave, bi bilo potrebno za izvajanje teh pregledov podeliti javna pooblastila organizacijam in posameznikom zunaj državne uprave, Za učinkovito izvajanje tega nadzora pa bi moralo pooblastilo biti dano za določeno območje, kar spet pomeni izključno pravico izvajanja javnega pooblastila za preglede in nadzor na določenem dimnikarskem območju. Licenčni model bi v bistvu pomenil ločitev izvajanja storitev, ki bi bile na trgu, od pregledov in nadzora, ki bi se moral še vedno izvajati obvezno«.

V tej alineji je veliko trditev, ki jih MOP najbrž ni nikoli preveril po demokratični poti in se je s tem strinjala večina državljanov, kot je potrebno, kadar dejansko gre za javni interes. Poglejmo po vrsti:

V koncesijskem sistemu državi ni potrebno zagotavljati kadre in finance, saj so storitve, ki jih sicer mora opravljati država, prenesene v breme lastnikov malih kurilnih naprav. Kdaj je država ugotovila, da je obvezna javna gospodarska služba s področja dimnikarstva resnično v interesu javnosti?

Trditev, da v koncesijskem sistemu dobivajo inšpekcije in MOP informacije od dimnikarjev je priznanje, da v Republiki Sloveniji delujejo inšpekcijske službe iz foteljev pisarn, na terenu pa delajo drugi. Poleg tega je vprašanje, če v demokratični družbi še vedno lahko imamo »informatorje« (včasih smo jim rekli »špiclji«), ki jih je poznala prejšnja država.

MIOP priznava dejstvo, da je potrebno ločiti dimnikarski sistem od sistema pregledovanja. Na trgu lahko dimnikarji dejansko opravljajo svoje storitve, država pa bi morala »pognati« na teren inšpektorje, ki pregledali tisto manjše število lastnikov kurilnih naprav, ki povzročajo škodo ljudem in okolju. Velika večina je namreč odgovornih in skrbi za redno vzdrževanje svojih naprav, ker jim le redno vzdrževanje zagotavlja minimalne stroške in minimalne vplive na okolje.

MOP želi uvesti dodatne meritve emisij iz kotlov na trdna goriva, zato je pri podjetju INOVATIKA naročilo izdelavo »Protokola za uporabo merilne metode za izvajanje meritev emisij prašnih delcev na vgrajenih malih kurilnih napravah na trdno gorivo«. Študija je baje stala 15.840 EUR. Lastniki podjetja so blizu krogom DESUS, kamor spada ministrica MOP-a. Kako bo ministrstvo uporabilo študijo ne vemo, saj na straneh 28, 29 in 30 piše, da »se prah ne meri, ker zgorevalni proces ne ustvarja svojega prahu«! Logičen zaključen bi torej bil, da meritve niso potrebne!

Na strani 6 pod točko 5 pa je zapisano bistvo informacije:

»Državni organi trenutno še nimajo ustreznih podatkov o stanju, številu, lokaciji, vrsti naprav, uporabljeni vrsti goriva, količini porabljenega goriva itd., ki bi bili potrebni za takojšen nadzor uporabnikov. Te podatke bo potrebno šele pridobiti. Z uredbo o »dimnikarski službi« je določeno, da se vzpostavi informacijski sistem in pridobi potrebne evidence s področja dimnikarske službe v naslednjih letih s strani izvajalcev dimnikarske službe, ki bodo morali zahtevane podatke posredovati v elektronski obliki preko spletne strani v bazo podatkov Ministrstva za okolje in prostor. To zbiranje podatkov pa je vsekakor lažje in ceneje urediti v koncesioniranem načinu izvajanja te javne službe, ki temelji na izključni pravici enega koncesionarja na posameznem dimnikarskem območju, kot pa v primeru izvajanja storitev v licenčnem sistemu ali na prostem trgu«.

Trditev, da »Državni organi trenutno še nimajo ustreznih podatkov o stanju, številu, lokaciji, vrsti naprav, uporabljeni vrsti goriva, količini porabljenega goriva itd., ki bi bili potrebni za takojšen nadzor uporabnikov. Te podatke bo potrebno šele pridobiti« je priznanje, da MOP ne razpolaga s podatki, ki jih je dejansko zahtevala uvedba sedanjega koncesijskega sistema na področju dimnikarstva leta 2004. Evidenca kurilnih naprav dejansko ni vzpostavljena in dimnikarji po dimnikarskih območjih »lovijo« lastnike naprav, ki so jim pripravljeni plačati storitve, za katere pa nimajo pooblastila države, saj bi morala država izročiti dimnikarju ob podpisu koncesijske pogodbe tudi evidenco kurilnih naprav, ki jih mora koncesionar pregledovati. Take evidence pa država še danes nima in je nikoli ne bo imela, saj se dnevno spreminja število malih kurilnih naprav.

Država je naložila dimnikarjem, da redno pošiljajo podatke v EviDim, kar je dodatna obremenitev dimnikarjev. Čemu naj bi ta evidenca služila ni jasno, saj do danes ni bilo zaslediti nobene analize, ki bi se sklicevala na EviDim, poleg tega pa je dejstvo, da marsikatero dimnikarsko podjetje sploh ni pošiljalo podatkov v to evidenco. Edina korist doslej je zaposlitev določenega števila ljudi na MOP, ki se ukvarjajo s to evidenco. V prihodnje pa naj bi se število uradnikov še povečalo (nekaterim so službe že obljubljene).

Informacija ima naslednji ZAKLJUČEK:

»Na osnovi navedenega predlagamo, da se dimnikarska služba še naprej izvaja na koncesioniran način, vendar pri tem upošteva predlagane spremembe in razvoj te obvezne gospodarske javne službe v sodobno javno službo, ki bo prilagojena potrebam javnega interesa in uporabnikom storitev dimnikarske službe«.

Si lastniki malih kurilnih naprav dejansko želimo, da bi Slovenija imela še naprej obvezno javno gospodarsko službo na področju dimnikarstva? Dejansko tako organizirano službo potrebujemo? Odgovor je zanesljivo ne!

Kdo torej v imenu lastnikov malih kurilnih naprav – državljanov Republike Slovenije načrtuje tudi v prihodnje »sodobno javno dimnikarsko službo«? Kdo bo imel od take organiziranosti koristi?

Politika in nekateri uradniki na MOP-u, saj je kapital podvržen korupciji kadar sta kapital in politika tesno povezana, je velika verjetnost, da dejansko pride do korupcije.

Dimnikarskim podjetjem, ki bodo še naprej imela zagotovljeno delo, državno določene cene in državno prisilo, skratka bila bodo v primerjavi z številnimi drugimi obrtnimi dejavnostmi v priviligiranem položaju.

Iz dosedanje prakse vidimo, da je bila kvaliteta »državnih« dimnikarjev slaba, poleg tega pa so na vse načine želeli pridobiti čim večji prihodek, saj so se zavedali, da delujejo le za svojo korist in svoj račun, čeravno v škodo države, ki ni dobila nobenih koncesijskih dajatev in v škodo lastnikov, saj jim ni bila zagotovljena kvalitetna storitev, poleg tega pa so bili dostikrat tudi ogoljufani.

Pričakovati je, da se bodo politične stranke v Državnem zboru različno odzivale na Zakon o dimnikarski službi. DESUS (članica je Irena Majcen) in SD (članica mag.Tanja Bolte) bosta ponujali v sprejem nekompleten zakon, ki ga bo SMC zavračal. Ker do konca leta zakon ne bo sprejet, bo potrebno uvesti »prehodno obdobje«, ki bo sedanjim koncesionarjem omogočalo nemoteno delo po dosedanjem monopolnem koncesijskem sistemu!

VCP Dimnik in DCI Malečnik

April 2016