DRUŠTVO CIVILNA INICIATIVA MALEČNIK

DCI Malečnik

Malečnik 7

22209 Malečnik

Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Če ga želite videti, omogočite Javascript.

http://www.dci-malecnik.si

VCP Dimnik

Krallova 31

8000 Novo mesto

Pripombe na predlog nove dimnikarske ureditve in predlogi civilnih iniciativ.

Uvod

Sedanja ureditev dimnikarske službe je bila, do leta 2004 v pristojnosti občin. Dimnikarji so opravljali dimnikarska dela, čistili so dimnike in kurišča, kjer so pri zgorevanju nastajale saje. Istočasno ob čiščenju so pregledali stanje dimnika in opozorili lastnika na potrebno popravilo, če je bil dimnik v stanju, da ni bila zagotovljena požarna varnost.

Za svojo dejavnost so morali plačevati pet odstotkov takse od prometa v občinske proračune. Takrat ni bilo težav z dimnikarji zaradi kvalitete opravljenih storitev niti zaradi cen. Tudi požarna varnost je bila zagotovljena, bolj kot je danes, saj so dimnikarji opravljali svoje delo strokovno in odgovorno.

Uzakonitev dimnikarskih koncesij.

S prenosom dimnikarske dejavnosti na državno raven v času Ropove vlade so posamezniki uvideli trajno možnost velikih zaslužkov in so ustanavljali dimnikarska podjetja. S pomočjo vplivnih pravnikov in nezainteresirane javnosti (poslancev, ki so zakon sprejeli) jim je uspelo zakonodajo spremeniti, ne da bi kdo pomislil na posledice. Z zakonom so uveljavili reguliran koncesijski način izvajanja dimnikarske dejavnosti kot javno gospodarsko službo. Ob sprejemanju zakona nihče niti pomislil ni, da niso zagotovljeni niti osnovni pogoji za izvajanje zakona.

V zakonu je omenjena na primer vzpostavitev evidence kurilnih naprav, ki pa je še po desetih letih ni. Na osnovi te evidence bi dimnikarji smeli obdelovati osebne podatke uporabnikov. Torej so toliko let nezakonito uporabljali osebne podatke lastnikov kurilnih naprav.

Del ministrstva za okolje in prostor, kamor je umeščena dimnikarska dejavnost, so preprosto dimnikarji »privatizirali«. Pod okriljem dela ministrstva je bila ustanovljena komisija za podeljevanje državnih koncesij. Od sedmih članov komisije so bili štirje lastniki dimnikarskih podjetij. Praviloma pa nihče od nosilcev dimnikarske dejavnosti ne bi smel sodelovati v tej komisiji. Sčasoma je šlo tako daleč, da je nekdo podpisal koncesijo svoji ženi in to celo štiri dni preden se je zaposlil na tem ministrstvu. Koncesijske pogodbe so sestavljene tako, da je navedenih tretjino do polovico manj kurilnih naprav, kot jih je v resnici na nekem koncesijskem področju. Ravno zaradi tega bi morala biti vzpostavljena evidenca kurilnih naprav. Te evidence pa ministrstvo do danes nima. Dimnikarji pa opravljajo storitve na vseh kurilnih napravah na celotnem koncesijskem območju. Na statističnem uradu RS so javno dostopni podatki koliko je gospodinjstev na določenem področju. Z gotovostjo lahko sklepamo, da je bil namen dimnikarjem omogočiti skrivanje zaslužkov.

Prednost pri pridobivanju koncesij so imeli tisti, ki so imeli višjo izobrazbo ne glede na stroko. Dotedanji dimnikarski mojstri, ki so imeli zaposlenega enega ali dva dimnikarja, so ostali brez dela. Na ta način je ostalo brez dela okrog petdeset dimnikarskih mojstrov. Koncesionarji so zaposlovali priučene ali sezonske delavce s tridnevnim tečajem. Zaradi tega je kvaliteta njihovega dela močno padla.

Bistvo spremenjene zakonodaje ni bilo zagotavljanje požarne varnosti ali celo zdravje ljudi, kot je navedeno v zakonu. Zasledovali so izključno en cilj, trajno zagotoviti redne zaslužke z malo dela in nobene odgovornosti. V ta namen so uzakonili celo vrsto nepotrebnih storitev in jih tako razčlenili, da jih je čim več in so vsako lahko posebej zaračunali. V resnici pa se te storitve ne izvajajo, temveč samo zaračunavajo.

Kot primer vzemimo pregled zračnikov. V vseh stanovanjskih prostorih naj bi pregledovali zračnike, tudi v več stanovanjskih blokih. Kar pa v desetih letih niso nikoli opravljali, temveč samo zaračunavali. V ceniku je navedena cela vrsta storitev, ki vsako posebej zaračunavajo, če ravno bi morale biti združene v eno storitev z bistveno nižjo ceno.

Dimnikarjem je dodeljeno merjenje dimnih emisij na vseh kurilnih napravah. Tega pa ne predvideva niti evropska zakonodaja in ne odobrava najvišja stroka (strojna fakulteta). Čemu je potrebno merjenje emisij? Saj dimnikarske meritve nimajo nobenega vpliva na porabo goriv. Meritve opravljajo serviserji in od njih je odvisno, kako bodo kurilne naprave delovale. Pri tem opravilu si dimnikarji lastijo funkcijo nadzornikov nad serviserji. To je tako kot, če bi mesarji nadzirali kirurge. Dimnikarska opravila so najpreprostejša dela, odobrene pa so jim cene akademsko izobraženih strokovnjakov.

Diskriminacija uporabnikov.

Načelo vsakega zakona naj bi bilo, da nikogar ne diskriminira ali drugega privilegira. V tem zakonu pa je to izrazito izraženo s tem, da je onemogočena prosta izbira dimnikarja. Zaradi preprečene konkurence je kvaliteta storitev na zelo nizki ravni. Zakon predpisuje zelo visoke kazni za uporabnike tudi zapor, kar se v praksi tudi izvaja. Za dimnikarje se v praksi kazni niso izvajale, kar je v popolnem nasprotju z načelom, da država zagotavlja dimnikarjem delo, od njih pa ne zahteva odgovornosti. Dimnikarji so občasno navajali podatke, da pritožb nad njihovim delom sploh ni ali pa jih je zanemarljivo malo. To je popolna neresnica. Pritožb je več tisoč, vendar ministrstvo ni vodilo evidenc niti se s tem ni ukvarjalo.

Posledice sedanje zakonodaje.

Zaradi desetletnega nevzdržnega sistema koncesijskega načina izvajanja dimnikarskih storitev, smo se uporabniki teh storitev združili v civilnih iniciativah, da bi na ta način učinkoviteje izboljšali obstoječe stanje. Pisali smo pritožbe institucijam, inšpekcijam, politikom in tudi poslancem. Opozarjali smo jih na kršitve zakonodaje s strani dimnikarskih koncesionarjev. Presenetilo nas je predvsem to, da so se inšpekcijske službe v vseh primerih izjasnile za nepristojne za to področje. Največ primerov pa je bilo opredeljenih, da niso bile storjene kršitve kljub očitnim dokazom.

Zaradi takšnega odnosa uradnih organov do naših opozoril smo se obrnili tudi na evropsko komisijo. Šele takrat se je delno začelo premikati v smeri, da smo bili vabljeni na nekaj sej pristojnih odborov DZ RS. Rezultat je bil ta, da je bil sprejet amandma k zakonu, da bodo obstoječe koncesije v veljavi le do 31.12.2015. Po tem datumu naj bi bila možna prosta izbira dimnikarja tako kot vsakega drugega obrtnika.

V tem desetletnem obdobju je na drugi strani nastal finančno močan dimnikarski lobi, ki obvladuje del ministrstva, vplivne pravnike in del politike ter na ta način preprečuje vsako spremembo sedanje zakonodaje. Nekdo ima očitno velike koristi od tega!

Predlog nove dimnikarske ureditve.

Do 31.12.2025 mora biti sprejeta zakonodaja, ki bo urejala dimnikarsko dejavnost po tem datumu. V civilnih iniciativah smo pripravili predloge kaj se mora spremeniti, da bi se odpravile vse nepravilnosti v sedanji ureditvi.

Naše zahteve so naslednje:

Dimnikarska služba mora po izteku koncesijskih pogodb (31.12.2025) postati tržna dejavnost, ki lahko izvaja čiščenje dimnikov in malih kurilnih naprav na trda in tekoča goriva v soglasju z lastnikom kurilnih naprav.

Merjenje emisij dimnih plinov lahko izvajajo samo pooblaščeni serviserji kurilnih naprav ob prvem zagonu, rekonstrukciji in kasneje ob servisiranju malih kurilnih naprav po navodilih proizvajalca kurilnih naprav. Na plinskih napravah le vsake štiri leta.

Monitoring emisij dimnih plinov na kurilnih napravah izvaja samo nad močjo 35 KW.

Cene dimnikarskih storitev se morajo obračunavati po porabljenem času in maksimirani ceni s strani države.

Zmanjšati se morajo periodika pregledov in meritev, le te se izvajajo ob čiščenju.

Ministrstvo za okolje in prostor mora v sodelovanju z civilno iniciativo izdelati : »Pravilnik o varnem in racionalnem obratovanju malih kurilnih naprav«, kjer bodo opredeljene naloge in odgovornosti lastnikov kurilnih naprav, serviserjev in dimnikarjev.

Prvi pregledi kurilnih naprav se morajo opraviti pred zagonom ali po rekonstrukciji malih kurilnih naprav s strani požarnih inšpektorjev.

Nova dimnikarska ureditev – predlog.

Na MOP so sestavili komisijo, ki naj bi pripravila predlog nove dimnikarske ureditve v kateri ni predstavnikov uporabnikov dimnikarskih storitev, torej civilnih iniciativ. Pod prejšnjim ministrom mag. Dejanom Židanom je bi sprejet sklep, da bodo v tej komisiji sodelovali predstavniki civilnih iniciativ. Svojo zastopanost v komisiji utemeljujemo s tem, da smo predstavniki uporabnikov – lastnikov kurilnih naprav, zato moramo imeti vpliv na nastajanje nove zakonodaje, ki bo urejala področje poseganja v našo lastnino. Javni interes in zasebni interes lastnikov je treba uravnotežiti.

Predlog nove dimnikarske ureditve nam je bil predstavljen 24.3.2026 v prostorih MOP v Ljubljani. Ugotovili smo, da predlog nove dimnikarske ureditve vsebinsko ne rešuje osnovnega problema, ki je prisoten. Dimnikarski privilegij, da lahko opravljajo dela brez soglasja lastnikov kurilnih naprav, za katera niso usposobljeni (meritve emisij, pregledi kurilnih naprav in posegi v plinske kurilne naprave) je ostal nespremenjen. Prehod na licenčni sistem je le kozmetični popravek, ki ne spreminja ničesar, ker bo dejavnost še naprej regulirana s strani države.

V predlogu je spet predvideno podeljevanje licenc. Kdo in komu bo podeljeval licenco in za kakšno opravilo? Bomo v prihodnje v Sloveniji uvedli tudi dodatno licenciranje za vse ostale poklice? Ni nam razumljivo, zakaj bi MOP podeljeval licence dimnikarjem, če se znanje za opravljanje tega in tudi drugih poklicev pridobi v poklicnih šolah po šolskih programih in se za to dobi spričevalo.

Za preglede in servisiranje posameznih kurilnih naprav se pridobi licenca na osnovi praktičnega usposabljanja pri proizvajalcu teh naprav. Ni razumljivo zakaj bi morali dimnikarji opravljati periodične preizkuse znanja, saj gre vendar za enostavna dela. Periodične preizkuse iz varstva pri delu že predpisujejo drugi predpisi. Po tej logiki bi morali vsi poklici opravljati periodične preizkuse znanja. Ali jih zaposleni na MOP opravljajo, pa bi bilo to bolj logično, saj se predpisi stalno spreminjajo in dopolnjujejo? Zadeva kaže na to, da si nekdo želi zagotoviti dodatni zaslužek z nepotrebnim delom.

Predstavniki civilnih iniciativ v novem predlogu ne vidimo nobenih bistvenih sprememb, ki bi bile v korist lastnikom kurilnih naprav. Z dosedanjim sistemom je popolnoma razvrednoten status dimnikarskega mojstra, zato je potrebno pustiti, da trg izloči vse nesposobne goljufive in malomarne izvajalce.

Se pa strinjamo, da se uveljavi sistem, ki ga ima Velika Britanija

V tem obdobju, ko se pripravljajo spremembe, je slišati, da dimnikarji želijo doseči nekakšno prehodno obdobje (celo do sedem let, predlog pravnika dr. Pirnata). Zakaj je to potrebno, kje so razlogi za to? Saj vendar gre za najenostavnejša dela pri katerih se popolnoma nič ne spreminja. Dimnikarji naj na prostem trgu opravljajo svojo dejavnost. Očitno gre za to, da se nekaterim dimnikarskim podjetjem nadalje zagotovi stalni zaslužek. Tudi grožnje, da bo ostalo brez dela štiristo dimnikarjev, so brezpredmetne. Dimnikarji, ki so sedaj zaposleni pri koncesionarjih in imajo priznano strokovno izobrazbo, se lahko registrirajo kot samostojni podjetniki in opravljajo dejavnost dalje. Slabi in priložnostni dimnikarji bodo pa morali poiskati kakšno drugo delo.

V zadnjih dneh se vrstijo nastopi uradnikov MOP, lastnikov dimnikarskih podjetij, njihovih pravnikov in »strokovnjakov« za dimnikarsko področje, ki na vso moč propagirajo potrebo po ohranitvi koncesijskega sistema. Ravno koncesijski sistem je v desetih letih povzročil veliko škodo na ugledu dimnikarskega poklica. Saj so se dimnikarska podjetja osredotočila le na zaslužek. Kvaliteta dela in požarna varnost jih ne zanima. Predlagajo celo nekakšno prehodno obdobje, mar deset let ni dovolj dolga doba, da so se pokazale vse slabosti koncesijskega sistema?

Nihče od teh niti z besedo ne omenja nepravilnosti, ki se dogajajo s strani dimnikarjev. Svoje pravno in strokovno »znanje – avtoriteto« so podredili priučenemu poklicu z nekajdnevnim izobraževanjem.

Kljub temu, da civilne iniciative naštevamo nepravilnosti, ki se dogajajo, kot so naslednje:

Zaračunavanje višjih zneskov kot so v ceniku.

Izstavljanje neveljavnih računov.

Zaračunavanje storitev, ki jih ni v ceniku.

Zaračunavanje storitev, ki se ne izvajajo.

Nekvalitetno opravljene storitve – v dimnik samo posveti z baterijo, zaračuna pa čiščenje.

Nastopajoči na teh predstavitvah to ignorirajo in vztrajajo na koncesijskem sistemu. Ravno ta sistem je povzročil, da prihaja do tako množičnih nepravilnosti. Pritožbe uporabnikov nihče ne evidentira in v statistikah niso zajete. Tako kot statistike ne zajemajo neveljavnih računov. Prikazujejo pa nizke zaslužke dimnikarjev. Eden od »strokovnjakov«, ki sodeluje na teh predstavitvah, je nekje zapisal, da plača storitev merjenja emisij 0,5 do en eur, s takšno ceno bi se strinjali tudi vsi ostali uporabniki. Vsi ostali plačujemo nad 25 eur. Na mesto, da bi zaostrili odnos do nepravilnosti so vsi tiho in govorijo le o zdravem okolju in zdravju ljudi. Sprašujemo, kaj so v desetih letih dimnikarji storili za čistejše okolje? Obstajajo kakšni dokazi? Zakaj se na teh predstavitvah ne govori o resničnih onesnaževalcih okolja? Ves promet, industrija in to celo leto. Mala individualna kurišča – gospodinjstva, so v celoti najmanjši onesnaževalci pa še to le največ tri mesece v letu. Z vsakim letom se veča število gospodinjstev, ki uporabljajo zemeljski plin. Poglejte si statistiko Agencije za energijo RS! Udeležence na teh predstavitvah je zlahka postaviti na laž. Organizatorji govorijo o udeležbi civilnih iniciativ. Kdo je ta civilna iniciativa? To je slepilo za javnost! Edini civilni iniciativi, ki se ukvarjamo z dimnikarsko problematiko smo DCI Malečnik in VCP Dimnik in to že deset let. Nas pa ni nihče povabil k sodelovanju.

Torej je organizatorjem edini cilj, obdržati sedanji sistem, ki zagotavlja redne zaslužke – rente dimnikarjem. Posredno pa tudi njim s pisanjem analiz in mnenj, ki so v dobro koncesionarjem. Govorjenje o čistem okolju in zdravju ljudi je postranska zadeva za njih.

Zato nas toliko bolj čudi udeležba nekaterih ljudi tudi strokovnjakov, ki pa tam molče poslušajo in ne spregovorijo o nepravilnostih, zlorabah. Celo pritrjujejo in priznavajo dimnikarjem, da opravljajo storitve, ki jim po strokovnosti nikakor ne bi smele pripadati.

Osnovni namen seminarjev naj bi bil, kako izboljšati in poceniti dimnikarske storitve, zaostriti nadzor nad izstavljanjem računov, nad kvaliteto dela, kako sistem izboljšati?

Ukvarjajo pa se samo s tem, kako ohraniti sedanji sistem nespremenjen.

Predstavljati zgodovino dimnikarjev od Marije Terezije naprej, naj ostane za poučevanje novih dimnikarjev, da bodo seznanjeni kako dobro so včasih opravljali svoje delo njihovi predniki.

Ne moremo se strinjati, da bo država reševala dimnikarje na ta način, da bo državljane prisiljevala, da bodo plačevali nepotrebne dimnikarske storitve - rente.

DCI Malečnik : Jožef Škof

VCP Dimnik : Matija Kramar