DRUŠTVO CIVILNA INICIATIVA MALEČNIK

DCI MALEČNIK IN VCP DIMNIK

Društvo civilna iniciativa Malečnik, Malečnik 7, 2229 Malečnik

Vseslovenska civilna pobuda Dimnik, Krallova 31, 8000 Novo mesto

VCP Dimnik - enota Posavje, Milavčeva 15, 8250 Brežice

Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Če ga želite videti, omogočite Javascript. http://www.dci-malecnik.si

NA JAVNI RAZPRAVI O OSNUTKU ZAKONA O DIMNIKARSKIH STORITVAH,

ki je bila v ponedeljek, 21. marca 2016, ob 18.00 uri v Mestni hiši v Brežicah

v organizaciji VCP Dimnika – enota Posavje

smo udeleženci sprejeli naslednje ugotovitve, predloge in zahteve:

Udeleženci ugotavljamo, da je bistvena novost predlaganega osnutka zakona le predlog, da se ukine monopolni položaj dimnikarskih družb, torej možna bi naj bila izbira dimnikarske družbe, večina rešitev pa je podobna sedanji veljavni ureditvi. Ministrstvo vztraja na zakonu, čeprav bi dimnikarji lahko opravljali dimnikarske storitve na trgu podobno kot vsi ostali obrtniki. Ugotavljamo, da gre za zahteven zakon, saj se na novo vzpostavlja sistem dimnikarskih storitev, določene rešitve predlaganega zakona pa so šele v začetni, idejni fazi oziroma fazi, ko se rešitve še išče. Ob razpravi o zakonu, bi morali biti priloženi vsi podzakonski akti, ki dejansko določajo vsebino zakona, zato bi predlagatelj moral nekompleten osnutek zakona umakniti iz javne obravnave. Rok javne obravnave ni pravilno določen, moral bi biti glede na pomembnost zakona vsaj 30 dni.

Zakon uvaja nekatere rešitve, ki niso v skladu z odločitvijo Državnega zbora RS, ki je novembra 2013 sprejel sklep, da se koncesijski sistem zaključi 31.12.2025 in od takrat naprej dimnikarska služba ni več obvezna javna gospodarska služba. Novi zakon predvideva, da bi bili dimnikarji delno na trgu, delno pa bi še vedno opravljali javno službo – razne preglede in meritve. Noben sistem ne deluje uspešno, kadar je izvajalec in kontrolor ista oseba.

Zakon ne spoštuje zasebne lastnine, ki jo varuje Ustava Republike Slovenije. Država določa: število storitev na zasebnih kurilnih napravah, vsebino dela, cene storitev , itd. Osnutek zakona s tem nesorazmerno posega v pravice lastnikov malih kurilnih naprav in ne zagotavlja niti ene pravice lastnikom.

Zakon ni usklajen s predpisi Evropske unije, saj nobena Direktiva EU ne zahteva rednih letnih pregledov in meritev malih kurilnih naprav. Evropa si prizadeva doseči večjo učinkovitost kotlov, zato predvideva preglede naprav z močjo nad 20 kW. Cilj pregledovanja je svetovanje lastnikom, da zamenjajo manj učinkovite kotle s sodobnejšimi, učinkovitejšimi.

Ministrstvo za okolje in prostor trdi; »da je stopnja osveščenosti in odgovornosti uporabnikov dimnikarskih storitev na relativno nizki ravni. Uporabniki dimnikarskih storitev se namreč še niso ozavestili, da so dimnikarske storitve (letni pregledi, potrebno čiščenje in meritve emisij) nujne in neobhodno potrebne za njihovo in splošno varnost, kot tudi ne odgovornosti v zvezi s tem«. Ta trditev ni resnična in žali lastnike malih kurilnih naprav, saj velika večina redno skrbi za svoje naprave, jih čisti in servisira ter zamenjuje za učinkovitejše.

Udeleženci zahtevamo, da se dimnikarska služba izvaja kot tržna dejavnost in loči od pregledov in meritev. Sleherni lastnik kurilne naprave mora imeti pravico proste izbire dimnikarja (in ne dimnikarske družbe). Lastnik pokliče dimnikarja, ko ga potrebuje in ne obratno, da dimnikarska družba diktira, kdaj bo opravila neko storitev.

Država se mora umakniti iz določanja cen dimnikarskih storitev. Še posebej je nesprejemljivo določilo, da ima dimnikarska družba pravico zaračunavati prevoz, če je uporabnik oddaljen več kot 25 km, saj dimnikar, ki opravlja storitve v imenu družbe najbrž ne stanuje na sedežu družbe.

Med dimnikarske storitve ne spadajo razne meritve in pregledi, saj dimnikarji niso usposobljeni za ta opravila in tudi nimajo pooblastil proizvajalcev kurilnih naprav za poseganje v naprave. Preglede po potrebi izvaja požarna inšpekcija Republike Slovenije, redno servisiranje malih kurilnih naprav pa izvajajo strokovno usposobljeni in pooblaščeni serviserji, ki izvajajo potrebne meritve in eventualno potrebne spremembe v sistemu zgorevanja energenta v mali kurilni napravi.

Poseben problem so dosedanji pregledi nedelujočih dimovodnih naprav in zračnikov, ki niso povezani s kurilnimi napravami. Ti pregledi v večstanovanjskih objektih niso prispevali k izboljšanju stanja okolja, zdravja ljudi ali požarne varnosti, temveč so omogočili le bogatenje dimnikarskih družb in nepotrebno finančno izčrpavanje lastnikov stanovanj.

Dosedanje desetletno opravljanje obveznih meritev in pregledov ni v ničemer izboljšalo kvalitete ciljev, ki so bili z zakonom postavljeni. Dejansko se je stanje poslabšalo, saj so dimnikarske družbe opravljale predvsem preglede in meritve v škodo kvalitetnega čiščenja dimovodov in kurilnih naprav. Vzrok takega stanja so bile visoke državno določene cene pregledov in meritev ter monopolni položaj dimnikarskih družb.

Ker zakonu niso priloženi podzakonski predpisi, ki bodo urejali število in časovni okvir pregledov in meritev, dejansko o zakonu ni mogoče razpravljati. Pregledi naj bodo urejeni podobno, kot je to v sosednji Avstriji, kjer pregledujejo objekte glede na oceno požarne nevarnosti na 5, 9, ali 15 let. Tudi Direktiva 2010/35/EU določa, da se kotli nad 20 kW moči pregledujejo po potrebi zaradi povečanja učinkovitosti in svetovanja o zamenjavi z ustreznejšimi.

Na trgu so kotli, ki dosegajo izkoristke preko 90 % in imajo minimalne škodljive izpuste. Če resnično želi RS doseči izboljšanje stanja zraka, naj pristopu k svetovanju in subvencioniranju, da se bodo lastniki starejših kurilnih naprav lažje odločali za zamenjave. Poleg tega je potrebno v energetskem konceptu države določiti ustrezne in cenovno sprejemljive energente. Sosednja Avstrija na primer že vrsto let spodbuja daljinsko ogrevanje in uporabo biomase.

Namesto številnih zapletenih, nepotrebnih in nikoli delujočih evidenc, ki jih želi imeti MOP, naj se v zakonu zapiše, da mora imeti vsaka kurilna naprava servisno knjižico, v katero montažer, serviser, dimnikar ali drug pooblaščeni delavec vpiše podatke o opravljenih storitvah. Lastnik kurilne naprave skrbi, da je v knjižico vpisan vsak podatek o opravljenem delu in obisku. Knjižica je dokument, ki v primeru kontrolnega pregleda ali nastanka odgovornosti lastnika postane bistveni dokazni dokument.

Z uvedbo servisne knjižice se bistveno zmanjša birokracija, odpravijo nepotrebne evidence ter odpravijo zahteve po dodatnih financah za nove zaposlitve in financiranje programske opreme ter bo s tem ministrstvo prispevalo k uravnoteženju javnih financ.

Zabeležil: Ludvik Divjak, tajnik VCP Dimnik-enota Posavje

Video posnetek.

https://www.youtube.com/watch?v=9CiGmb1HaTU

DCI MALEČNIK IN VCP DIMNIK

Društvo civilna iniciativa Malečnik, Malečnik 7, 2229 Malečnik

Vseslovenska civilna pobuda Dimnik, Krallova 31, 8000 Novo mesto

VCP Dimnik - enota Posavje, Milavčeva 15, 8250 Brežice

Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Če ga želite videti, omogočite Javascript. http://www.dci-malecnik.si

MINISTRSTVO ZA OKOLJE IN PROSTOR

Dunajska 48

1000 LJUBLJANA

Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Če ga želite videti, omogočite Javascript.

Kabinet ministrice

Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Če ga želite videti, omogočite Javascript.

Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Če ga želite videti, omogočite Javascript.

Datum:22. marca 2016

ZADEVA: PRIPOMBE NA OSNUTEK ZAKONA O DIMNIKARSKIH STORITVAH

V civilnih iniciativah VCP Dimnik in DCI Malečnik ugotavljamo, da se predlagani osnutek Zakona o dimnikarskih storitvah ne razlikuje bistveno od zakona, ki je bil v lanskem letu poslan v proceduro po nujnem postopku. Takrat je na zakon podala pravna služba Vlade RS številne pripombe in večina jih je tudi še aktualnih.

Osnutek zakon ni pripravljen za javno obravnavo. Niso znani podzakonski prepisi, ki se naj bi sprejemali šele po uveljavitvi zakona. To ni dopustno in sprejemljivo, saj lahko podzakonski akt bistveno poseže v vsebino zakona, zato je treba izdelati celovito rešitev in šele nato začeti javno obravnavo. To je v lanskem letu ugotovila tudi pravna služba Vlade RS, ki je zapisala: »...gre za zahtevno vsebino, saj se na novo vzpostavlja sistem dimnikarskih storitev, določene rešitve predlaganega zakona pa so šele v začetni, idejni fazi oziroma fazi, ko se rešitve še išče...«. Predlagatelju svetujemo, da še enkrat prebere mnenje Vlade RS, ki je podano v letu 2015 na podoben predlog zakona.

V predlogu zakona je navedeno, da naj bi z uveljavitvijo zakona dosegli prihranke z višjo energetsko učinkovitostjo malih kurilnih naprav. Male kurilne naprave uporabljajo tri skupine energentov: kurilno olje, zemeljski plin in lesno maso. Plinski kondenzacijski kotli dosegajo izkoristek najmanj 95%, kotli na kurilno olje blizu 92%, kotli na lesno maso - pelete in sekance - ter uplinjevalni kotli na polena pa nad 90%. In kaj naj k povečanju učinkovitosti kotlov prispevajo dimnikarske družbe? Nič! Konstrukcijo kotlov, testiranje in certificiranje delajo pooblaščene firme in mednarodno priznani inštituti. Na trgu so tako na razpolago ustrezne male kurilne naprave z vsemi dodatnimi potrebnimi atestiranimi elementi! S pregledovanjem ne bomo povečali učinkovitosti naprav, lahko pa začne država uresničevati Direktivo 2010/35/EU in stimulira zamenjavo starih kotlov z novejšimi, učinkovitejšimi.

Na sestanku 10.2.2026 smo Vam ministrici Ireni Majcen izročili gradivo »Dimnikarska problematika« in pričakovali smo, da bomo v roku enega meseca prejeli odgovor ministrstva in povabilo na ponovno srečanje, kot je bilo na sestanku 10.2.2026 dogovorjeno. V gradivu smo postavili 14 zahtev, ki bi jih v normalni demokratični družbi morali obravnavati in jih upoštevati ali argumentirano zavrniti. Do objave osnutka zakona nismo prejeli odgovora in Stran 2 od 9

ne povabila na ponovno srečanje, kar kaže na to, da ministrstvo ne želi sodelovanja s civilno družbo.

Po naši temeljiti presoji se mora zakon umakniti iz javne obravnave zaradi nedodelanosti in nedorečenosti. Zahtevamo, da se izdelajo vsi podzakonski predpisi in se šele nato začne javna obravnava o celoviti rešitvi dimnikarske zakonodaje.

Ne glede na naš predlog o umiku zakona, smo se posvetili vsebini osnutka in pripravili naslednje pripombe:

1. Prvi člen zakona določa:

(1)Ta zakon ureja način izvajanja dimnikarskih storitev in plačilo zanje, pogoje za pridobitev licenc za izvajanje dimnikarskih storitev, naloge dimnikarske družbe in dimnikarja, obveznosti uporabnika dimnikarskih storitev ter druge zadeve, povezane z dimnikarskimi storitvami.

(2)Dimnikarske storitve obsegajo pregledovanje in čiščenje malih kurilnih naprav, dimovodnih in prezračevalnih naprav, meritve dimnih plinov, odstranjevanje katranskih oblog in evidentiranje podatkov v evidenco (v nadaljnjem besedilu: dimnikarske storitve).

V prvem odstavku je konflikt interesov. Plačilo dimnikarskih storitev, ki se lahko opravljajo na trgu storitev, ne more biti omejeno s cenami, ki jih določa država, saj gre za odnos med lastnikom kurilne naprave in dimnikarjem, ki ga rešujeta z ustnim dogovorom.

Dimnikarske storitve so v 2. odstavku napačno opredeljene. Čiščenje malih kurilnih naprav, dimovodnih in prezračevalnih naprav ter odstranjevanje katranskih oblog so dimnikarske storitve, ki jih dimnikarji lahko izvajajo na trgu brez zakona o dimnikarskih storitvah. Pregledovanje in meritve dimnih plinov pa sodijo v posebno službo kontrole malih kurilnih in dimovodnih naprav, ki jih v imenu države lahko izvaja inšpekcijska služba ali pooblaščenec s strani države. Torej gre v tem primeru za udejanjanje javnega interesa. Kako lahko ista oseba dela na trgu in izvaja javno službo? Gre za konflikt interesov!

Določanje obveznosti lastnikov malih kurilnih naprav ne more biti v pristojnosti države, saj gre za zasebno lastnino, ki jo varuje Ustava RS (67. člen).

Poglejmo, kaj je o tem členu zapisala Pravna služba Vlade RS dne 8.10.2025 (št. 354-39/2015/4). »Kot je navedeno v uvodnem delu mnenja, je osnovno vprašanje, ki se pojavlja ob predlogu zakona, kako se opravljajo dimnikarske storitve (iz predloga zakona namreč to ni razvidno). V 2. členu je navedeno, da je namen zakona z učinkovitim izvajanjem dimnikarskih storitev zagotavljati javni interes. Ugotavljamo torej, da je namen dimnikarskih storitev zagotavljanje javnega interesa, vendar se javne službe ne ustanavlja, pač pa se izvajanje teh storitev prepušča trgu, ki pa se, kot sledi iz predloga zakona, omejujejo in regulirajo. Slednje pa pomeni tudi poseg v svobodo gospodarske pobude. Iz predloga zakona je razbrati, da bo postala dimnikarska dejavnost pridobitna dejavnost v javnem interesu. Jasno pa ni niti, čigava je obveznost čiščenja dimnikov«. Stran 3 od 9

2. V 5. členu govori zakon o prosti izbiri dimnikarske družbe, kar ne predstavlja proste izbire dimnikarja, saj družba odloča, koga bo poslala k uporabniku. Lahko je to dimnikarski mojster ali nekvalificirani delavec. Razlika v opravljeni storitvi bo bistvena, zato je potrebno v zakon zapisati, da ima uporabnik pravico izbire dimnikarja in ne dimnikarske družbe.

Izbira dimnikarske družbe izven sedanjega območja praktično ni mogoča saj je izbira omejena na 25 km od sedeža dimnikarske družbe. Vsaka drugačna izbira bistveno povečuje stroške za uporabnika. Na ta način je prikrito dejstvo, da naj bi si uporabnik moral izbrati dosedanjega izvajalca. Zato je popolnoma nepotrebno v zakonu zapisati katerega izvajalca si bo izbral uporabnik.

Poleg tega pa iz dikcije zakona ni jasno, ali bo tudi v prihodnje dimnikarska družba obveščala uporabnika o terminih opravljanja storitev. To bi pomenilo, da uporabnik dimnikarskih storitev ne bo mogel izbrati svojega termina in bo moral dovoliti izvajanje dimnikarskih storitev le v okviru predlaganih terminov. Ali ni določitev termina stvar dogovora med strankama?

3. V 7. členu gre za več nejasnosti.

- V točki (2) je našteta potrebna oprema dimnikarske družbe, ni pa navedeno, da potrebuje ustrezne davčne blagajne za izstavljanje računov.

- V točki (4) je navedena minimalna zavarovalna vsota. Ob morebitnem požaru, ki bi bil posledica opravljanja dimnikarskih storitev (taki primeri so znani iz preteklosti), gre za bistveno večjo škodo, saj lahko pogori celoten stanovanjski objekt. Kdo bo v tem primeru prevzel odgovornost in izplačal škodo nad 42.000 EUR? Država, ki prevzema odgovornost za dimnikarsko službo?

- V točki (11) je zapisano, da dimnikarska družba ne potrebuje obrtnega dovoljenja skladno s predpisom, ki ureja opravljanje obrti. Ali ni obrtno dovoljenje osnovni dokument, s katerim nekdo izkazuje, da obvlada neko obrt. Dovoljenje bi moralo biti eden od pogojev za izdajo licence.

V 7. členu je določeno, da dimnikarske storitve izvaja dimnikarska družba, v 9. členu pa piše, da jih izvaja dimnikar. Kdo torej izvaja dimnikarske storitve?

4. V 8. členu je opredeljen odvzem dovoljenja in izbris iz evidence dimnikarske družbe. Poleg naštetega, bi morali navesti tudi vse najpogostejše kršitve, ki so se pojavljale v dosedanji praksi in so lahko vzrok za odvzem dovoljenja in izbris iz evidence. Nespoštovanje pošiljanja podatkov v EviDim, goljufanje lastnikov malih kurilnih naprav, napačno izstavljanje ali sploh neizstavljanje računov za opravljene storitve in podobno, so hude kršitve, ki jih lahko ugotovi ustrezna inšpekcija, izvede postopek in se prekine dovoljenje.

V že citiranem mnenju pravne službe vlade RS so o tem zapisali: »Opozarjamo na posledice, ki jih ima določba, da »dimnikarska služba ne sme opravljati svoje dejavnosti z dnem dokončnosti odločbe o izbrisu iz evidence«. Iz določbe tako izhaja, da dimnikarska družba preneha z delom. Kot prvo se postavlja vprašanje, kaj je z dimnikarji, ki delajo v družbi in imajo veljavno licenco. Na drugem mestu pa je vprašanje, ki se nanaša na družbo samo. Nikjer ni navedeno, da bi morala dimnikarska družba izpolnjevati pogoj, da mora opravljati Stran 4 od 9

dimnikarske storitve. Če torej ne sme več opravljati svoje dejavnosti, ali to pomeni le dimnikarsko dejavnost ali preneha z delom družba kot taka«.

5. V 2. točki 9. člena so za dimnikarja naštete strožje zahteve kot za dimnikarsko družbo:

2) Upravna enota podeli licenco za izvajanje dimnikarskih storitev osebi, če izpolnjuje naslednje pogoje:

1. da je opravila izobraževanje po predpisanem programu za pridobitev ustrezne izobrazbe ali kvalifikacije (dimnikar, dimnikarski mojster, okoljevarstveni tehnik ali najmanj VI. stopnja strokovne izobrazbe tehnične smeri in za slednjo eno leto delovnih izkušenj na področju dimnikarstva), kar izkaže s potrdilom o opravljenem izobraževanju;

2. da ni bila pravnomočno obsojena zaradi kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, kaznivih dejanj zoper življenje in telo ter premoženje in kaznivega dejanja nasilništva, sodba pa ni bila izbrisana, in

3. je opravila strokovni izpit iz 20. člena tega zakona.

6. V 13. členu so napačno opredeljene dimnikarske storitve. Dejansko je pod alinejo 2 in 4 opredeljeno dimnikarsko delo, torej tisto, ki ga država prepušča trgu storitev, pod 1 in 3 pa so storitve, ki sodijo v pristojnost javne državne službe, oziroma inšpekcijske službe. S pregledovanjem in meritvami emisij posega država v zasebno lastnino. Dimnikarska družba zato ne more opravljati obojega, saj izvajalec nikoli ne more biti uspešen kontrolor storitev, ki jih sam opravlja.

Dosedanja ureditev je predpisovala določeno število pregledov na leto. Kako bo to urejeno v prihodnje, ni znano, ker zakonu niso priloženi podzakonski predpisi. Postavlja pa se vprašanje, kdo dejansko dnevno pregleduje male kurilne naprave in jih po potrebi tudi čisti predvsem na trda goriva? Ti pregledi so le »zakonsko zaščiten« vdor v zasebnost lastnikov malih kurilnih naprav, ki ničesar ne izboljšuje ali rešuje.

V razlagi zakona so navedeni primeri drugih držav. Zamolčani pa so tisti deli, ki govorijo o pogostosti pregledov, kot na primer v Avstriji, kjer so protipožarni pregledi določeni glede na požarno ogroženost.

(a) z majhnim tveganjem za požarno varnost vsakih 15 let.

(b) s srednjim tveganjem za požarno varnost vsakih 9 let.

(c) z visokim tveganjem za požarno varnost vsakih 5 let.

7. V (2) in (3) alineji 17. člena zakona piše:

(2) V večstanovanjskih stavbah mora dimnikarska družba, ki jo je izbral etažni lastnik kot uporabnik dimnikarskih storitev in se kurilna naprava nahaja v stanovanju, katerega lastnik je, seznaniti upravnika stavbe ali predstavnika etažnih lastnikov, s stanjem male kurilne naprave v naslednjih primerih:

- rekonstrukcije male kurilne naprave,

- zamenjave male kurilne naprave, Stran 5 od 9

- spremembe goriva,

- spremembe vrste ogrevanja.

(3) Upravnik stavbe in predstavnik etažnih lastnikov mora seznaniti dimnikarsko družbo iz prvega odstavka tega člena o rekonstrukciji, zamenjavi ali spremembi iz prejšnjega odstavka.

Iz dikcije je popolnoma nejasno, kdo mora koga obveščati. V drugi alineji naj bi to počela dimnikarska družba, v tretji alineji pa upravnik stavbe.

8. V 18. členu so v osmih alinejah navedene obveznosti uporabnika dimnikarskih storitev. Ker je uvodoma zapisano »Uporabnik dimnikarskih storitev mora:...«, so tu dejansko naštete le obveznosti uporabnika. Ker so kurilne naprave v veliki večini v zasebni lasti, bi kazalo v zakonu opredeliti tudi pravice lastnikov kurilnih naprav, kot na primer: odloča o nabavi ali zamenjavi male kurilne naprave, odloča o izboru monterja ali serviserja, po potrebi se posvetuje z ustreznimi svetovalnimi službami varstva potrošnikov, odloča o uporabi vrste energenta, pokliče dimnikarja, ko ga potrebuje, se z dimnikarjem pogodi za ceno storitve, in podobno.

Zakon torej v nobeni točki ne daje niti ene same pravice uporabniku, kar zanesljivo ni v skladu z pravno ureditvijo in Ustavo RS.

9. V 19. členu je predvideno oblikovanje cene dimnikarskih storitev. V koncesijskem sistemu so cene storitev enormno previsoke. Nikakor niso v sorazmerju cena in korist od storitve. Cenik je namenoma narejen, da omogoča izvajalcem zlorabo, zaradi številnih elementov za izračun končne cene.

V predlaganem zakonu pa je cenik še manj razumljiv, ker predlagatelj uvaja formulo za izračun cene storitev. To je prikrit način povišanja cene tudi do 100 %. Nedopustno je, da se zakonodajalec poslužuje takšne metode za določane cene. Poseganje države v cene ni dopustno, če se dimnikarske storitve prepuščajo trgu storitev. Zakon določa, da ni več monopolnega položaja dimnikarskih storitev, torej gre za trg storitev. Cena vseh dimnikarskih storitev mora temeljiti izključno na osnovi porabljenega časa. V tem primeru bi bilo potrebno le določiti urno postavko dimnikarskih storitev, ki bi se gibala okoli 20,00 evrov/uro, kar bi bilo primerljivo z urnimi postavkami ostalih obrtnih dejavnosti.

V drugi alineji piše: (2) Znesek se oblikuje kot zmnožek cene izvajanja dimnikarskih storitev in normativnega števila časovnih enot dela dimnikarskih storitev. Ta dikcija ni sprejemljiva, saj uporabnik ne more preveriti tako oblikovane cene, ker ne pozna elementov cene. Tudi država ni sposobna postaviti »normativnega števila časovnih enot«. Tak način bo povzročil zmedo, ki jo bodo dimnikarji izkoriščali in bodo cene navijali. Že sedanji sistem, ki je imel točno določene cene za določene storitve, je povzročil številne napake pri obračunavanju storitev.

V tretji alineji je predvideno, da se v »znesek iz prejšnjega odstavka vključuje tudi potne stroške, kadar je uporabnik od sedeža dimnikarske družbe oddaljen 25 km ali manj. Kadar je uporabnik oddaljen več kot 25 km od sedeža dimnikarske družbe, se znesku iz drugega odstavka lahko prištejejo potni stroški, ki niso vključeni v ceno storitve iz prvega stavka tega odstavka«. To določilo absolutno ni sprejemljivo. Prvič zaradi tega, ker naj bi dimnikarske družbe delovale na celotnem območju Slovenije, s tem določilom pa se favorizira družba, ki je najbližja Stran 6 od 9

uporabniku. Drugič pa je potrebno vedeti, da ni nujno, da prihajajo dimnikarji na delo s sedeža družbe, saj lahko stanujejo in živijo v krajih, kjer delo dejansko opravljajo. Zakaj bi moral dimnikar, ki živi v kraju opravljanja dela, zaračunavati potne stroške za družbo?

Iz dosedanje prakse je zanimivo tudi dejstvo, da je prvi pregled država ovrednotila bistveno previsoko v primerjavi z rednimi dimnikarskimi storitvami.

V zakonu je treba točno opredeliti zakaj je prvi pregled potreben, posebno še pri plinskih in ostalih kondenzacijskih kurilnih napravah. Že sedaj je nadzor na novo vgrajenih plinskih kurilnih naprav urejen s strani distributerjev plina. Distributer ne dovoli priključitve plina dokler sami ne opravijo strokovnega pregleda. Tukaj je prvi pregled popolnoma nepotreben in je samo strošek za uporabnika. Tudi s strokovnega vidika ne more biti dimnikar nadzornik višje usposobljenim strokovnjakom.

10. V prvi alineji 21. člena piše: »Ministrstvo zaradi upravnega odločanja in nadzora nad izvajanjem dimnikarskih storitev vodi in upravlja evidenco, ki vsebuje podatke o dimnikarskih družbah, dimnikarjih, uporabnikih, malih kurilnih napravah in dimnikarskih storitvah ter izdanih pisnih potrdilih«.

Ministrstvo si nalaga številne nepotrebne evidence, poleg tega pa je doslej dokazalo, da ni sposobno varovati podatkov v skladu z zakonodajo. Potrebno je upoštevati javnofinančne omejitve države, ki se bodo v prihodnosti kvečjemu zaostrovale, zato je popolnoma nesprejemljivo širjenje evidenc in s tem dodatno zaposlovanje v inšpekcijskih službah. Na tej točki se nazorno potrjuje, da so sestavljavci zakona napačno razumeli temeljni razlog, zaradi katerega je država prisiljena v reformo ureditve dimnikarske službe. Kar potrebujemo danes, ni sistem, ki deluje na principu represije, totalnega nadzora in inšpekcij, podprtih z vseobsegajočimi evidencami, ki bodo tako kot vedno pomanjkljive in neažurne, temveč sistem, ki bo zmanjševal potrebo po inšpekcijskem nadzoru in evidencah, t. j. sistem, ki bo primarno slonel na običajnih tržnih odnosih povpraševanja in ponudbe z minimalnimi javnopravnimi omejitvami, prepovedmi in zapovedmi tedaj, ko je izkazana konkretna nevarnost za zdravje, premoženje in okolje«.

Zakon preveč poudarja pomen vodenja raznih evidenc, ki so nekoristne in ničemur ne služijo. Praktično bi bilo veliko koristneje, da ima vsaka mala kurilna naprava servisno knjižico, v katero bi se vpisovala obvezna vzdrževalna dela, med katere sodi tudi čiščenje dimnikov. Knjižico bi hranil lastnik kurilne naprave in bi jo moral pokazati požarnemu inšpektorju ob periodičnih ali izrednih pregledih ( predlog na vsakih 6 let), da bi lahko ocenil ali je naprava ustrezno vzdrževana. Vse druge evidence so neproduktivne in nepotrebne. Zakon od dimnikarjev zahteva, da so nekakšni »kurirji« za inšpekcijske službe, ki so se razvadile, da čakajo v pisarnah na prijave, pa še takrat se izogibajo odgovornosti. Zato so neučinkoviti in se samo izgovarjajo, da jih je premalo.

11. V 22. členu so opredeljene obveznosti dimnikarske družbe pri vpisu podatkov v razne evidence. Ni popolnoma jasno, kako si predlagatelj zakona predstavlja, da bo dimnikarska družba, ki bo izbrisana iz evidence, predala uporabnikom dimnikarskih storitev dokumentacijo o malih kurilnih napravah, kot to piše v 4. alineji 22. člena. V tej zvezi se zastavlja vprašanje, ali so vsi dosedanji koncesionarji, ki so jim

Stran 7 od 9

koncesije prenehale ali so prenehali delovati, predali MOP-u vse baze podatkov, s katerimi so razpolagali.

V 5. alineji je nadalje določeno: »da so dimnikarske družbe odgovorne, da so vnosi v evidenco popolni in pravilno urejeni ter v skladu z najnovejšim stanjem informacijske tehnologije. Vnosa ni dovoljeno spreminjati tako, da prvotnega vnosa ni mogoče več ugotoviti«. Ali se predlagatelj zaveda, da dimnikarske družbe, predvsem pa posamezni dimnikarji, ki bodo odprli obrtno dejavnost, nimajo »najnovejše informacijske tehnologije« in v marsikaterem kraju, kjer bodo opravljali dimnikarsko službo, tudi ni internetne povezave?

12. V 26. členu so postavljene zahteve za male kurilne naprave. V 3. alineji piše: » Postavitev in obratovanje malih kurilnih naprav se morata izvajati po navodilih proizvajalca«. Korektno, vendar naj bi bil »kontrolor« tega opravila dimnikar, ki mora kurilno napravo vpisati v skladu z zakonom v evidenco ter opraviti prvi pregled. Ali je dimnikar poznavalec vseh številnih kurilnih naprav in pozna navodila proizvajalcev teh naprav? Ali sme dimnikar v garancijskem roku posegati v kurilno napravo?

13. V 27. členu so opredeljene inšpekcije, ki naj bi kontrolirale izvajanje tega zakona. To so tržna, okoljska in požarna. Iz dosedanje prakse je mogoče ugotoviti, da so odgovornost prelagale druga na drugo in niso učinkovito izvajale nadzora ter niso zaščitile uporabnikov dimnikarskih storitev. Tega so se zavedale dimnikarske družbe in so zakonodajo mnogokrat kršile, predvsem s tem, da so izstavljale višje račune kot je bilo dovoljeno, da računov sploh niso izstavljale ali so na drugačne načine goljufale uporabnike. Če taka ureditev ostane, torej razdrobljena pristojnost inšpekcij, potem je velika verjetnost, da se bo neučinkovitost prenesla v prihodnost.

V večini Evropskih držav, kjer na primer sploh ne poznajo tržne inšpekcije, opravlja nadzor nad delom dimnikarjev in uporabnikov požarna inšpekcija, ki občasno pregleduje naprave glede na oceno požarne ogroženosti.

14. V prehodnih določbah (29., 30., 31. člen) predvideva zakon, kako naj bi potekalo dimnikarsko delo v času, ko zakon še ne bo »popoln«, saj ne bo imel vseh podzakonskih aktov, ki jih mora šele izdati Vlada ali minister. Zakon tudi predvideva, da v času uveljavitve zakona še ne bo delovalo dopolnilno usposabljanje za pridobitev licence, itd. Določa, da lahko do 31.12.2025 opravljajo dimnikarske storitve družbe ali posamezniki, ki imajo podaljšano koncesijsko pogodbo. Predpisuje »začasno« urno postavko storitev – 25,20 EUR brez DDV na uro in določa, da bo ministrstvo v treh dneh po sprejemu zakona obvestilo uporabnike, da si morajo izbrati dimnikarsko družbe (in ne dimnikarja!). Obvestilo bo izvedeno tako, da bo objavljeno na spletni strani ministrstva.

Prehodne določbe bodo povzročile kaos na področju izvajanja dimnikarskih storitev. V tej zvezi ugotavljamo:

- do konca leta 2016 se ne bodo iztekle vse veljavne koncesijske pogodbe,

- zakon brez podzakonskih predpisov ne more biti operativen,

- v 32. členu se ukinjata dva pravilnika, čeprav niso poznane nove rešitve,

Stran 8 od 9

- obveščanje uporabnikov preko spletne strani MOP-a ne more biti javno obveščanje, saj ni nujno, da imajo vsi uporabniki možnost dostopa do spleta.

15. V 33. členu je opredeljena veljavnost zakona.

»Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporabljati pa se začne 1. januarja 2017, razen:

- drugega, sedmega in dvanajstega odstavka 7. člena tega zakona,

- 8. do 11. člena tega zakona,

- četrtega in petega odstavka12. člena tega zakona,

- 20. člena tega zakona, in

- 21. člena tega zakona,

ki se začnejo uporabljati z dnem uveljavitve tega zakona«.

Popolna zmeda. Poglejmo primer. Odvzem dovoljenja ali Izbris iz evidence (8. In 11. člen) se dimnikarski družbi lahko zgodi z dnem uveljavitve zakona, čeprav dovoljenje še niti ne bo izdano v skladu s 7. členom.

Povzetek:

Predlagani osnutek zakona ne odpravlja ugotovljenih pomanjkljivosti koncesijskega sistema temveč jih v več primerih celo povzroča:

Ne izboljšuje načina obračunavanja dimnikarskih storitev, kar je bilo v koncesijskem sistemu največja težava.

Ne odpravlja dimnikarski monopol, zaradi izbire dimnikarske družbe in ne dimnikarja.

Ne izboljšuje javnega interesa: varstva okolja, javnega zdravja, požarne varnosti, varstvo premoženja in energetske učinkovitosti malih kurilnih naprav. Ni predvidenih kazalcev za spremljanje učinkovitosti.

Ne ločuje javnega interesa od tržne dejavnosti.

Ne priznava merjenje emisij dimnih plinov pooblaščenih serviserjev.

Bistveno povečuje stroške proračuna zaradi številni nepotrebnih evidenc, ki nimajo nobenega vpliva na varstvo okolja, javnega zdravja požarne varnosti ali učinkovitosti malih kurilnih naprav. Povečuje korupcijska tveganja pri nadgradnji in vzdrževanju nepotrebnega informacijskega sistema.

Povečuje represijo nad lastniki malih kurilnih naprav.

Ne odpravlja nesorazmernega posega v ustavne pravice lastnikov malih kurilnih naprav.

Naštete pomanjkljivosti je možno odpraviti le, da dimnikarske storitve postanejo tržna dejavnost, meritve opravljajo pooblaščeni serviserji in nadzor – javni interes – inšpekcijske službe.

Iz vsega naštetega sledi, da je zakon potrebno temeljito spremeniti, izdelati podzakonske predpise ter šele nato začeti javno obravnavo. Ker gre za pomembno vsebino, kar je že lani ugotovila pravna služba Vlade RS. Popolnoma je nesprejemljivo, da je bil rok za javno obravnavo skrajšan le na 14 dni.

VCP DIMNIK: DCI Malečnik:

Matija Kramar Jožef Škof