DRUŠTVO CIVILNA INICIATIVA MALEČNIK

DCI MALEČNIK IN VCP DIMNIK

Društvo civilna iniciativa Malečnik, Malečnik 7, 2229 Malečnik

Vseslovenska civilna pobuda Dimnik, Krallova 31, 8000 Novo mesto

VCP Dimnik - enota Posavje, Milavčeva 15, 8250 Brežice

Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Če ga želite videti, omogočite Javascript.

in

ZDRUŽENJE LASTNIKOV NEPREMIČNIN V SLOVENIJI

Novi trg 6, 1000 Ljubljana

Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Če ga želite videti, omogočite Javascript.

MINISTRSTVO ZA OKOLJE IN PROSTOR

Dunajska 48

1000 LJUBLJANA

Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Če ga želite videti, omogočite Javascript.

Zadeva: PRIPOMBE NA OSNUTEK UREDBE O PREGLEDIH, ČIŠČENJU IN MERITVAH NA MALIH KURILNIH NAPRAVAH IN OSNUTEK PRAVILNIKA O ČASOVNIH NORMATIVIH ZA POSAMEZNE STORITVE IN SKLOPE DIMNIKARSKIH STORITEV IN PODROBNEJŠI VSEBINI CENIKA TER VIŠINI POTNIH STROŠKOV

V civilni družbi ugotavljamo, da smo bili popolnoma izločeni iz nastajanja podzakonskih predpisov s področja dimnikarskih storitev, kljub javnim obljubam, da bomo povabljeni k sodelovanju. Ministrici Ireni Majcen smo 26.11.2025 poslali naše poglede na podzakonske akte in predloge, kako bi bilo potrebno urediti materijo, vendar do danes nismo prejeli nobenega odgovora in tudi ne povabila k sodelovanju.

Direktiva 2003/35/ES Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. maja 2003 v 3. točki določa, »učinkovito sodelovanje javnosti pri sprejemanju odločitev omogoča, da javnost izrazi, nosilec odločitev pa se zaveda mnenj in skrbi, ki so v zvezi s temi odločitvami, ter tako poveča odgovornost in transparentnost procesa odločanja in prispeva k zavesti javnosti o okoljskih vprašanjih in podpori sprejetim odločitvam«. Za MOP očitno ta Direktiva ne velja.

Oba osnutka podzakonskih predpisov smo temeljito pregledali in izdelali svoje mnenje ter pripombe na posamezne člene, kar Vam v nadaljevanju posredujemo.

UREDBA O PREGLEDIH, ČIŠČENJU IN MERITVAH NA MALIH KURILNIH NAPRAVAH

SPLOŠNE UGOTOVITVE

Osnutek Uredbe o pregledih, čiščenju in meritvah na malih kurilnih napravah št. zadeve 007-146/2017 z dne 26.4.2026 ni primeren za nadaljnjo obravnavo in sprejem, saj očitno presega zakonsko pooblastilo vladi, da zgolj podrobneje določi vsebino in način izvajanja dimnikarskih storitev, roke zanje in obrazce zapisnika (8. odstavek 13. člena Zakona o dimnikarskih storitvah; Ur. l. RS, št. 68/2016 – v nadaljevanju: ZDimS).

Skladno z določili 13. člena ZDimS so dimnikarske storitve:

pregledovanje malih kurilnih naprav;

čiščenje malih kurilnih naprav;

izvajanje meritev dimnih plinov;

odstranjevanje katranskih oblog;

informiranje uporabnika;

preverjanje izpolnjevanja osnovnih zahtev vgrajenih malih kurilnih naprav.

Skladno z določilom 5. točke 3. člena ZDimS mala kurilna naprava označuje neločljivo celoto male kurilne naprave skupaj s pripadajočimi napravami, ki so potrebne za njeno obratovanje, kot so npr. gorilniki, dimovodne naprave in prezračevalne naprave.

Skladno z določilom 9. točke 3. člena ZDimS je uporabnik dimnikarskih storitev oseba, ki je lastnik nepremičnine, za katero se uporablja mala kurilna naprava.

Strnjeno povzeto citirana določila pomenijo:

da je predmet dimnikarskih storitev v smislu ZDimS zgolj in samo neločljiva celota male kurilne naprave in pripadajočih naprav, ki so potrebne za njeno obratovanje; predmet dimnikarskih storitev v smislu ZDimS torej nikakor ne more biti npr. mala kurilna naprava, ki ni priključena na dimovodno napravo, ali dimovodna naprava, na katero ni priključena mala kurilna naprava;

oseba ne postane uporabnik dimnikarskih storitev zgolj zaradi tega, ker je lastnik nepremičnine, temveč šele tedaj, ko se v tej nepremičnini uporablja mala kurilna naprava; mala kurilna naprava, ki se ne uporablja, torej ne more biti predmet storitev dimnikarske službe.

Osnutek Uredbe zgoraj citiranih določil 3. in 13. člena ZDimS ne upošteva v dveh smereh:

prek zakonskega okvira širi obseg dimnikarskih storitev na posamezne naprave, ki niso del »neločljive celote« male kurilne naprave;

prek zakonskega okvira širi obseg dimnikarskih storitev na naprave, ki niso v uporabi.

Glede na to osnutek Uredbe samostojno posega in spreminja zakonsko materijo, kar je v nasprotju z legalitetnim načelom iz 120. člena Ustave.

KONKRETNE PRIPOMBE

V 2. členu se beseda »naprave«, zapisana v oklepaju, nadomesti z besedno zvezo »mala kurilna naprava«. Črta se besedilo »in prostori, ki so povezani z obratovanjem male kurilne naprave«.

Drugi člen Uredbe kot predmet dimnikarskih storitev opredeljuje »naprave« (množina), med katere samostojno prišteva male kurilne naprave, dimovodne naprave, povezovalne dimovode itd. Takšna opredelitev predmeta dimnikarskih storitev je v nasprotju s 5. točko 3. člena in 13. členom ZDimS, ki kot predmet pregledovanja, čiščenja itd. opredeljujeta malo kurilno napravo, ki je neločljiva celota male kurilne naprave s pripadajočimi napravami, ki so potrebne za obratovanje. Drugi člen Uredbe z naštevanjem »naprav« (množina) te vzpostavlja kot samostojne objekte pregledovanja, čiščenja itd., s čimer širi obseg dimnikarskih storitev daleč prek okvira ZDimS: posamezna naprava namreč postane predmet dimnikarske storitve, četudi ni v funkcionalni povezavi z nobeno drugo napravo (ni del neločljive celote) in sama po sebi sploh ne more obratovati (npr. dimnik, na katerega ni priključena nobena kurilna naprava). Obravnavano določilo osnutka Uredbe brez kakršnekoli zakonske podlage širi obseg dimnikarskih storitev na »prostore, ki so povezani z obratovanjem male kurilne naprave«; prostor skladno s 5. točko 3. člena ZDimS ni zajet s pojmom male kurilne naprave.

Črta se določilo 7. točke 3. člena Uredbe.

Določilo opredeljuje pojem male kurilne naprave, ki se ne uporablja, in predvideva poseben postopek, v katerem dimnikarska služba preveri neuporabo naprave in ugotovi, da predmetna kurilna naprava ni nujno potrebni vir toplotne energije v nepremičnini. Določilo je nezakonito: mala kurilna naprava, ki se ne uporablja, ni predmet storitev dimnikarske službe in uredba glede tovrstne naprave lastniku nepremičnine ne more nalagati dolžnosti, da dimnikarski službi omogoči preverjanje predmetne naprave in celo preiskovanje ogrevalnega sistema nepremičnine, vključno z grelci za pripravo tople sanitarne vode! Določilo 3. odstavka 18. člena ZDimS jasno določa, da se podatek o neuporabi male kurilne naprave vnese v evidenco že na podlagi pisne izjave uporabnika; zakon ne predvideva predhodnega preverjanja predmetne naprave kot tudi drugih ogrevalnih naprav nepremičnine, zato obravnavano določilo krši legalitetno načelo.

Črta se določilo 13. točke 3. člena Uredbe

Določilo opredeljuje pojem »dimovodne naprave, ki ni aktivna«. Naprava, ki se ne uporablja, ni predmet storitev dimnikarske službe, zato uredba nima zakonske podlage, da kakorkoli opredeljuje tovrstne naprave.

Prvi stavek 1. odstavka 4. člena Uredbe se spremeni tako, da se glasi: »Na malih kurilnih napravah dimnikar izvede naslednje dimnikarske storitve:«

Določilo povsem napačno opredeljuje, da dimnikar izvede dimnikarske storitve »na napravah [množina – op. p.] iz 2. člena Uredbe«. Skladno s 13. členom ZDimS lahko dimnikar izvede storitve izključno na mali kurilni napravi (ednina), ki jo je treba razumeti kot neločljivo celoto vseh naprav, potrebnih za obratovanje, in nikakor ne na posamezni napravi ali napravah, ki same po sebi sploh niso zmožne obratovanja.

V 2. točki prvega odstavka 4. člena Uredbe se besedilo spremeni tako, da se glasi: »2. redno in izredno mehansko, generalno čiščenje male kurilne naprave in čiščenje ob izrednih dogodkih,«

Enako kot v prejšnji točki določilo povsem napačno opredeljuje, da so predmet čiščenja »naprave« (množina) in nato še posebej dodaja, da so predmet čiščenja »prezračevalne naprave«. Predmet čiščenja je izključno mala kurilna naprava (2. odstavek 13. člena ZDimS), ki je neločljiva celota vseh naprav, potrebnih za obratovanje; kot že rečeno, posamezne naprave same po sebi niso predmet dimnikarskih storitev. Iz istega razloga je neustrezno ločeno omenjanje prezračevalne naprave: ta ni predmet dimnikarske storitve čiščenja (5. točka 3. in 13. člen ZDimS), razen če je postavljena v takšno funkcionalno povezanost z malo kurilno napravo, da z njo tvori neločljivo celoto. Toda v tem primeru je že zajeta s pojmom male kurilne naprave in je njeno ločeno omenjanje v 2. točki prvega odstavka 4. člena Uredbe nepotrebno in prav tako napačno.

Črta se 18. člen Uredbe.

Določilo 18. člena nepravilno določa, da se redno pregledujejo tudi naprave, ki se ne uporabljajo in za katere uporabnik dimnikarskih storitev o njihovem nedelovanju ni obvestil dimnikarske družbe v skladu z ZDimS. »Naprave« (množina) skladno s 13. členom ZDimS same po sebi niso predmet dimnikarskih storitev; to je le mala kurilna naprava kot neločljiva celota. Še prav posebej pa predmet dimnikarskih storitev niso naprave, ki niso v uporabi (npr. dimovodna naprava, na katero ni priključena nobena kurilna naprava). Obravnavano določilo brez kakršnekoli zakonske podlage postavlja dodaten pogoj, da uporabnik o nedelovanju »naprav« (množina) ni obvestil dimnikarske družbe v skladu z ZDimS. ZDimS možnost seznanitve dimnikarske družbe o neuporabi naprave izrecno predvideva samo za malo kurilno napravo, to je za »neločljivo celoto«, in ne za posamezno napravo iz 2. člena Uredbe (3. odstavek 18. člena ZDimS).

Črta se 23. člen Uredbe.

Iz enakih razlogov kot v prejšnji točki določilo 23. člena nepravilno določa, da se čistijo tudi naprave, ki se ne uporabljajo in za katere uporabnik dimnikarskih storitev o njihovem nedelovanju ni obvestil dimnikarske družbe v skladi z ZDimS.

PRAVILNIK O ČASOVNIH NORMATIVIH ZA POSAMEZNE STORITVE IN SKLOPE DIMNIKARSKIH STORITEV IN PODROBNEJŠI VSEBINI CENIKA TER VIŠINI POTNIH STROŠKOV

SLOŠNA PRIPOMBA

Časovne normative so določili uradniki MOP-a na zelo enostaven način. Cenike iz časov koncesijskega sistema so preračunali v minute, namesto, da je neka strokovna institucija opravila potrebne meritve in nato izdelala normative. Birokratsko izdelani »časovni normativi« zagotavljajo dimnikarjem cene storitev iz časov koncesijskega sistema.

KONKRETNE PRIPOMBE

V 2. členu Pravilnika o časovnih normativih sta dve alineji, ki določata različen pristop do cen dimnikarskih storitev. V 1. alineji piše: »Časovni normativ za posamezne dimnikarske storitve in sklope dimnikarskih storitev iz priloge 1 tega pravilnika vključuje pripravo na izvedbo storitve, storitev, administrativne postopke, vpis v evidence in izdelavo poročil«. Torej uporabniki moramo plačevati dimnikarske storitve in administrativne postopke, ki jih država predpisuje in nalaga v plačilo uporabnikom.

V 2. alineji piše: »Ko časovni normativ za posamezne dimnikarske storitve in sklope dimnikarskih storitev ni določen in je v prilogi 1 tega pravilnika navedeno »po porabljenem času« se uporabniku dimnikarskih storitev lahko obračuna le dejanski čas izvajanja storitve pri uporabniku dimnikarskih storitev in morebiten strošek materiala, ki je bil potreben za izvedbo dimnikarske storitve«.

V interesu uporabnikov je obračun dimnikarskih storitev v skladu z 2. alinejo, saj točno določa, da je potrebno storitev obračunati po porabljenem času in porabljenem materialu. Iz besedila je nujno črtati besedo »lahko«. Administrativne storitve in vpis v razne evidence iz 1. alineje niso storitve v interesu uporabnika, zato jih tudi ni dolžan plačevati. Če se za te storitve odloči država, jih mora sama finansirati.

V 5. členu je v 1. alineji določilo: »Dimnikar lahko v večstanovanjskih stavbah za pregled in čiščenje skupnega dimnika ali skupnega zračnega kanala obračuna porabo časa le enkrat in ne za vsako stanovanjsko enoto posebej«. Gre za določilo, ki je popolnoma logično in kot tako nepotrebno, saj drugače ni mogoče zakonito obračunati storitev. Potrebno pa je verjetno zaradi dejstva, da je na tem področju prihajalo v preteklosti do številnih nepravilnosti, ki jih MOP ni sankcioniral.

V 2. alineji istega člena pa Pravilnik posega v prezračevalne naprave in rezervne dimnike. Določeno je »V primeru, da se na prezračevalnih napravah in rezervnih dimnikih izvede mehansko čiščenje, je poraba časa letnega pregleda že vključena v porabo časa mehanskega čiščenja. To velja za večstanovanjske objekte, kjer je več kot 5 prezračevalnih tuljav ali 5 rezervnih dimovodnih naprav«.

V tem primeru gre za

širitev obsega dimnikarskih storitev na posamezne naprave, ki niso del »neločljive celote« male kurilne naprave;

širitev obsega dimnikarskih storitev prek zakonskega okvira na naprave, ki niso v uporabi.

Posebej želimo opozoriti na dva primera iz Pravilnika o časovnih normativih:

Za prvi pregled kurilne naprave naj bi dimnikar potreboval 158 minut ali 2,633 ure. Cena tega pregleda naj bi bila 66,36 EUR (ob predpostavki 25,20 EUR/uro bruto). Kaj bo 2,633 ure pregledoval dimnikar, ki niti ni strokovnjak za tak pregled, saj nima ustreznega tehničnega in pravnega znanja, ni popolnoma jasno.

Vztrajamo, da se prvi pregled opravi skupaj s tehničnim prevzemom zgradbe ali v primeru zamenjave kurilne naprave. Ni dovoljeno opravljati prvih pregledov na napravah, ki so bile vgrajene v preteklosti v skladu s takratno zakonodajo. Take naprave je dovoljeno le evidentirati in lastnikom svetovati, da jih zamenjajo, če niso ustrezne, pri tem pa bi morala država v skladu z Direktivo 2010/31/EU o energetski učinkovitosti zgradb sprejeti program zamenjave teh naprav in zamenjave stimulirati. Slovenija je na tem področju na formalni ravni izdelala nekaj študij, do danes pa ni izdelala operativnega programa zamenjave zastarelih naprav, kar bi bistveno prispevalo k kvalitetnejšemu ozračju, zdravju prebivalstva, zmanjšanju števila požarov in zmanjšanju porabe energentov.

Slovenija vztraja na rednih letnih pregledih malih kurilnih naprav, kar ne daje želenih rezultatov. Koristi takega pregledovanja imajo le dimnikarske družbe, ki imajo zagotovljeno delo in tudi državno določene cene. Od leta 2004, ko je Ropova vlada na zahtevo nekaterih vplivnih članov LDS uvedla monopolni koncesijski dimnikarski sistem, se je kvaliteta zraka v Sloveniji poslabšala, bistveno se je povečalo število dimniških požarov in tudi zdravje prebivalstva se je poslabšalo. Torej redni letni pregledi in meritve kurilnih naprav niso prispevale k uresničevanju ciljev dimnikarske zakonodaje

V sosednji Avstriji je dimnikarska služba učinkovita, saj skrbi za to, da so kurilne naprave redno oskrbovane. Redne meritve in pregledi v Avstriji niso predpisani.

V Nemčiji, ki je leta 2008 na zahtevo EU morala opustiti monopolni koncesijski sistem, delujejo dimnikarji na trgu podobno kot v Avstriji. Kontrolo nad kvaliteto opravljenega dela dimnikarjev in kontrolo nad kurilnimi napravami opravljajo posebej pooblaščeni in zaupanja vredni dimnikarski mojstri, ki jih za to delo pooblasti država in morajo v 7 letih dvakrat pregledati kurilne neprave.

V Angliji so dimnikarji na trgu in dimnikarska zbornica strogo kontrolira, da ne prihaja do nekvalitetnih storitev in nepravilnosti.

V skladu s Pravilnikom o časovnih normativih bo v Sloveniji moral dimnikar enkrat letno opraviti na kurilni napravi na tekoče gorivo redni pregled (20 min), čiščenje male kurilne naprave in dimnika (47 min), meritve emisij (34 min) in nato še informirati lastnika (7 min), kar skupaj pomeni, da bo porabil 108 minut ali 1,80 ure, kar pri ceni ure 25,20 EUR znese 45,36 EUR. Danes je bil dimnikar v kurilnici do 30 minut ali 0,50 ure in je izstavil račun 45.14 EUR.

Posebej je zanimiva primerjava med čiščenjem male kurilne naprave na tekoče gorivo, za kar je predvidenih 44 minut in čiščenjem naprave na trdna goriva, za kar je predvideno manj časa – le 36 minut. Glede na dejstvo, da je pri napravah na trdna goriva več saj in katranskih oblog, da gre za odstranjevanje pepela in posege v razne prekate kurilne naprave, bi bilo verjetno pričakovati, da bo časovni normativ za kurilne naprave na trdna goriva večji kot v primeru naprave na tekoča goriva.

Iz objavljenega gradiva ni razvidno, kdaj bo Slovenija uvedla »dodatne dimnikarske storitve« (meritve emisij iz kurilnih naprav na trdna goriva)? Bodo te meritve izvajali »strokovnjaki in podporniki« določene politične stranke, ki so po naročilu te stranke izdelali Protokol za uporabo merilne metode za izvajanje meritev emisij prašnih delcev na vgrajenih malih kurilnih napravah na trdna goriva. MOP je »študijo« plačal 15.840 EUR + DDV! Da Protokol »ne ustreza merilom znanstvenega dela in ni sprejemljiv« je 16 mesecev po plačilu »študije« javno potrdila direktorica direktorata za okolje, vendar ni zahtevala ali predlagala ministrici vračila denarja! Policija je zadevo raziskala in podala poročilo na tožilstvo!

Dimnikarski »tajkuni« še vedno držijo v »šahu« uradništvo na MOP-u. Dokaz je zadnji primer, ko je direktorica direktorata za okolje na pisno pobudo sekcije dimnikarjev pri GZS (predsednik Simon Dovrtel) takoj poslala ministrstvu za finance pobudo, da se DDV za dimnikarske storitve zniža na 9,5 %, kar pomeni, da bi se v proračun nateklo manj davkov. Zakaj taka pobuda visoke državne uradnice? Nekateri dimnikarji so odšli na »svoje« in sedaj delajo kot samostojni podjetniki. Oproščeni so plačila DDV do določenega zneska, zato so začeli reklamirati nižje cene (do 25 %). Postali so cenovno preveč konkurenčni »velikim«, ki so doslej diktirali »dimnikarsko politiko«!

Z A K L J U Č E K :

V civilnih iniciativah smo podrobno proučili posamezne podzakonske predpise s področja dimnikarstva in Vam posredujemo predloge pripomb in sprememb v upanju, da bo vsaj del naših stališč upoštevan, predvsem pa pričakujemo, da bo ministrstvo odpravilo vse prekoračitve pooblastil, saj osnutka Uredbe in Pravilnika posegata in spreminjata zakonsko materijo, kar je v nasprotju z legalitetnim načelom iz 120. člena Ustave.

8. maja 2017

VCP Dimnik: ZLAN: DCI Malečnik:

Matija Kramar, l.r. dr. Aleksander Pavšlar, l.r. Jože Škof, l.r.

MINISTRSTVO ZA OKOLJE IN PROSTOR MARKO RUDMAN

Dunajska cesta 47 Na Lazu 36

1000 Ljubljana 8000 Novo mesto

Datum: 06.05. 2017

Zadeva:

Pripombe na Uredbo o pregledih , čiščenju in meritvah na malih kurilih napravah:

Povsem zgrešena je miselnost zakonodajalca, da je samo z evidencami , dimnikarskimi pregledi, meritvami in čiščenjem malih kurilnih naprav možno izboljšati cilje varstva okolja, požarne varnosti, varstva javnega zdravja, varstva premoženja in energetsko učinkovitost malih kurilnih naprav. Globoko sem prepričan, da je naštete cilje v prvi vrsti možno doseči predvsem z rednim in kakovostnim servisiranjem malih kurilnih naprav o čemer zakonodajalec noče niti slišati in razumeti.

1. V javno razpravo je posredovana zgoraj citirana nekompletna Uredba, saj manjkajo vse priloge (25 prilog) , kar niti malo ni slučajno. To je očitna aroganca predlagatelja te uredbe saj se želi na tak način izogniti konkretni javni razpravi na to uredbo. Običajno se v prilogah skrivajo bistvene zadeve neke zakonodaje in tega zakonodajalec ne želi razkriti in se tako želi izogniti negativnemu vplivu javnosti in civilnih iniciativ.

Brez prilog na posamezne člene je onemogočeno, da se bi lahko o njih konkretno razpravljalo in podajale vsebinske pripombe. Predlagatelj javne razprave o tej pomanjkljivi uredbi bi moral prekiniti javno obravnavo in jo ponovno pričeti, ko bi bila uredba kompletna s prilogami.

2. Iz vsebine uredbe je razvidno, da gre v bistvu za nadaljevanje koncesijskega sistema, saj so obveznosti lastnikov in uporabnikov malih kurilnih naprav popolnoma enake kot v koncesijskem sistemu in so še naprej dimnikarskim družbam in dimnikarjem zaupane naloge za katere niso usposobljeni kot so meritve emisij dimnih plinov in pregledi in so dimnikarjem dana prevelika pooblastila. Zakonodajalec z raznimi manjkajočimi i - prilogami ( obrazci) poizkuša to pomanjkljivost nekako odpraviti, vendar je to nemogoče, v kolikor za neko delo nimaš osnovnega znanja. To pomanjkljivost skuša zakonodajalec rešiti tudi z dodatnim izobraževanje ( ki je predvideno v ZdimS),ki pa ima to pomanjkljivost, da ga bodo dimnikarji lahko opravljali v roku osmih let. Do takrat, pa bodo lahko opravljali dimnikarske storitve brez potrebnega znanja. Potem je samo po sebi logično vprašanje, čemu je sploh potrebno dodatno izobraževanje.

3. Zakonodajalec z predlagano uredbo spreminja vlogo dimnikarjev in od jih zahteva, da postanejo nekakšni poročevalci in zbiralci podatkov, ki jih potrebuje zakonodajalec in so predvidene kazni,če tega ne bodo opravljali. Medtem , ko za osnovne naloge dimnikarjev- kvaliteto čiščenja dimnih površin niso predvideli nadzora. To naj bi po zamisli zakonodajalca opravljala neka posebej izbrana komisija kar je enako ničli. Tudi obstoječi tržni nadzori ne delujejo učinkovito. 02.02. 2017 sem tržno inšpekcijo obvestil o sumu napačnega obračunavanja dimnikarskih storitev do 30.06.2017, pa do danes še nisem dobil konkretnega odgovora o rezultatih inšpekcijskih pregledov. Dobil sem le formalni odgovor, ki potrjuje mojo trditev,da se v prehodnem obdobju morajo dimnikarske storitve obračunavati po dejansko vloženem času in določeni urni postavki 25 EUR/ uro. Globoko sem prepričan, da bi kakovost dimnikarskih storitev moral nadzorovati inšpektor za varnost pred naravnimi nesrečami ( po predhodni terminologiji požarni inšpektor). Prve preglede bi ravno tako moral opravljati inšpektor in ne dimnikar. Periodični pregledi so nepotrebni in jih tudi Evropska direktiva s tega področja ne predvideva. Kontrolo zasajenosti dimnih površin in iztrošenost kurile naprave in opreme , pa bi se morala opraviti v sklopu čiščenja kurilnih naprav in ne kot posebna postavka.

4. V Civilnih iniciativah vse skozi opozarjamo da novi zakon o dimnikarskih storitvah ne bo izboljšal varstva okolja, požarne varnosti, varstva javnega zdravja, varstva premoženja in energetske učinkovitosti malih kurilnih naprav (varstvo okolja....), ker v osnovnih nalogah nadaljuje prejšnji koncesijski sistem. Glavna napaka nove dimnikarske zakonodaje je, da ne sledi razvoju ogrevalne tehnike in kot glavne naloge za izboljšanje varstva okolja.... prepušča dimnikarjem, ki tega pri najboljši volji ne zmorejo kakovostno opraviti. Tako bi bilo potrebno že v pripravi zakonodaje postaviti drugačna izhodišča in si zastaviti, da je varstvo okolja.... mogoče izboljšati, le z rednim servisiranjem malih kurilnih naprav na tekoča in plinska goriva in pospešenim čiščenjem kurilnih naprav na trda goriva. Iz tega izhaja, da bi glavni nosilci za vzdrževanje kurilnih naprav na trda goriva, lahko bili dimnikarji. Medtem, ko bi za vzdrževanje malih kurilnih naprav na tekoče in plinsko gorivo morali biti glavni nosilci pooblaščeni serviserji teh naprav. Dimnikarji, pa le kot sekundarna dejavnost za čiščenje. Redno servisiranje kurilnih naprav ( tukaj sodi tudi merjenje emisij dimnih plinov) na tekoče in plinsko gorivo bi bilo potrebno stimulirati pri nabavi goriv z oprostitvijo ekoloških dajatev, v kolikor emisijske vrednosti ne bi presegale dovoljenih. Na veliko škodo varstva okolja...., zakonodajalec noče in ne zmore tega razumeti. Tudi ta uredba ne sledi tem ciljem.

5. Posebej nerazumljivo je, da si je v navedeni uredbi zakonodajalec izmislil goro raznih obrazcev ( 25) in da noče sprejeti pobude, ki jo je podala civilna iniciativa, da bi bilo potrebno spremljati tudi rezultate cilja izboljšanja varstva okolja, požarne varnosti, varstva javnega zdravja, varstva premoženja in energetske učinkovitosti malih kurilnih naprav , zaradi česar (na papirju) je bil sprejet ZdimS in predlagani podzakonski akti,ki so v javni razpravi.

6. Kljub opozorilom , da v uporabi obstajajo male kurilne v katere sme posegati le pooblaščena oseba to je serviser in ne dimnikar, zakonodajalec noče podati ustrezne rešitve s katero bi zaščitil lastnike teh naprav pred nadlegovanjem dimnikarjev in dimnikarskih družb.

7. Očitno je, da zakonodajalcu ni glavni interes javna korist, temveč zagotoviti dimnikarjem delo in čim lažji zaslužek, kot so razni pregledi, nepotrebne meritve, zaračunavanje domnevno ne omogočanje izvajanja dimnikarskih storitev in zbiranje podatkov za potrebe zakonodajalca. Med tem, ko je osnovna dejavnost čiščenje dimnih površin v kurilnih in dimovodnih napravah sekundarna naloga, ki jo ni potrebno niti nadzorovati.

Kot sem že v začetku navedel, bi bilo potrebno zgoraj citirano uredbo umakniti iz javne razprave zaradi manjkajočih prilog in zaradi ne zagotavljanja javne koristi. Uredbo bi bilo potrebno dopolniti s prilogami in jo ponovno dati v javno razpravo.

V kompletni uredbi z prilogami bi bilo potrebno upoštevati:

Pri meritvah CO na plinskih trošilih z atmosferskimi gorilniki, da je z 1.1.2026 bilo potrebno montirati stalne merilce CO,ki delujejo kot alarmne naprave. Zato bi v letu 2017 bilo potrebno, le to preveriti. Pri tistih lastnikih in uporabnikih plinskih trošil, ki teh naprav niso montirali bi bila potrebna meritev in pri tistih, ki so te naprave montirali, meritve niso potrebne. Potrebno bi bilo preverjati le njihovo funkcionalnost.

Pri malih kurilnih napravah, ki so bile servisirane in je meritev naredil serviser, ponovne meritve s strani dimnikarja niso več potrebne, predvsem zato, ker so serviserji bolje usposobljeni za izvajanje meritev kot dimnikarji. Logično je, da bi lastnik ali uporabnik male kurilne naprave na zahtevo dimnikarja, protokol meritve moral pokazati.

Dimnikarji bi meritve emisij dimnih plinov morali opravljati na iztoku dimnih plinov v atmosfero, ker se proces zgorevanja dogaja še v dimniku. Tako ni emisija enaka na izstopu iz kurilne naprave kot tista ki gre v atmosfero ( primer merjenja izpušnih plinov pri avtomobilih). Merilno mesto, če je potrebno strokovno naredi že proizvajalec kurilne naprave in je namenjeno za pooblaščene serviserje in ne za dimnikarje. Vsa do sedaj dodatno narejena merilna mesta s strani dimnikarjev so narejena ne strokovno. Zamašena so, le z lepilnim trakom, ki ne ustrezne temperaturne vzdržljivosti.

Čiščenja zaprtih kurišč ( plinske kondezacijske peči, kurišča z avtomatskim doziranjem goriva) bi lahko opravljala, le pooblaščena oseba s strani proizvajalca kurilne naprave.

Meritve dimnega števila pri plinskih pečeh ni potrebno meriti, dosedanja zakonodaja tega ne predvideva.

Čiščene malih kurilni naprav, ki se čistijo letno , bi bilo potrebno opravljati izven kurilne sezone.

Dimnikarji bi glede na svoja znanja lahko imeli samo funkcijo izvajalca posameznih nalog, nikakor ne funkcije nadzornika še manj funkcije odločanja. Funkcijo odločanja bi lahko imela, le oseba z višjo ali visoko stopnjo izobrazbe, po narejenem strokovnem izpitu in izpitu iz upravnih postopkov. Povsem zgrešena je dikcija v zakonu, da lahko dimnikar ali dimnikarska družba sama odloča o razlogu ne omogočanja izvajanja dimnikarskih storitev. V preteklem obdobje je bilo to v vseh primerih zlorabljeno, saj so dimnikarske družbe in dimnikarji zavračali vsakršen razlog ,ki so ga navedli lastniki ali uporabniki malih kurilnih naprav za preložitev ali odpoved dimnikarskih storitev. Ne razumljivo je, da zakonodajalec še naprej omogoča tako prakso in privatno korist.

Član VCP Dimnik: Marko Rudman