DRUŠTVO CIVILNA INICIATIVA MALEČNIK

MINISTRSTVO ZA OKOLJE IN PROSTOR MARKO RUDMAN

Dunajska cesta 47 Na Lazu 36

1000 Ljubljana 8000 Novo mesto

Datum: 06.05. 2017

Zadeva:

Pripombe na Uredbo o pregledih , čiščenju in meritvah na malih kurilih napravah:

Povsem zgrešena je miselnost zakonodajalca, da je samo z evidencami , dimnikarskimi pregledi, meritvami in čiščenjem malih kurilnih naprav možno izboljšati cilje varstva okolja, požarne varnosti, varstva javnega zdravja, varstva premoženja in energetsko učinkovitost malih kurilnih naprav. Globoko sem prepričan, da je naštete cilje v prvi vrsti možno doseči predvsem z rednim in kakovostnim servisiranjem malih kurilnih naprav o čemer zakonodajalec noče niti slišati in razumeti.

1. V javno razpravo je posredovana zgoraj citirana nekompletna Uredba, saj manjkajo vse priloge (25 prilog) , kar niti malo ni slučajno. To je očitna aroganca predlagatelja te uredbe saj se želi na tak način izogniti konkretni javni razpravi na to uredbo. Običajno se v prilogah skrivajo bistvene zadeve neke zakonodaje in tega zakonodajalec ne želi razkriti in se tako želi izogniti negativnemu vplivu javnosti in civilnih iniciativ.

Brez prilog na posamezne člene je onemogočeno, da se bi lahko o njih konkretno razpravljalo in podajale vsebinske pripombe. Predlagatelj javne razprave o tej pomanjkljivi uredbi bi moral prekiniti javno obravnavo in jo ponovno pričeti, ko bi bila uredba kompletna s prilogami.

2. Iz vsebine uredbe je razvidno, da gre v bistvu za nadaljevanje koncesijskega sistema, saj so obveznosti lastnikov in uporabnikov malih kurilnih naprav popolnoma enake kot v koncesijskem sistemu in so še naprej dimnikarskim družbam in dimnikarjem zaupane naloge za katere niso usposobljeni kot so meritve emisij dimnih plinov in pregledi in so dimnikarjem dana prevelika pooblastila. Zakonodajalec z raznimi manjkajočimi i - prilogami ( obrazci) poizkuša to pomanjkljivost nekako odpraviti, vendar je to nemogoče, v kolikor za neko delo nimaš osnovnega znanja. To pomanjkljivost skuša zakonodajalec rešiti tudi z dodatnim izobraževanje ( ki je predvideno v ZdimS),ki pa ima to pomanjkljivost, da ga bodo dimnikarji lahko opravljali v roku osmih let. Do takrat, pa bodo lahko opravljali dimnikarske storitve brez potrebnega znanja. Potem je samo po sebi logično vprašanje, čemu je sploh potrebno dodatno izobraževanje.

3. Zakonodajalec z predlagano uredbo spreminja vlogo dimnikarjev in od jih zahteva, da postanejo nekakšni poročevalci in zbiralci podatkov, ki jih potrebuje zakonodajalec in so predvidene kazni,če tega ne bodo opravljali. Medtem , ko za osnovne naloge dimnikarjev- kvaliteto čiščenja dimnih površin niso predvideli nadzora. To naj bi po zamisli zakonodajalca opravljala neka posebej izbrana komisija kar je enako ničli. Tudi obstoječi tržni nadzori ne delujejo učinkovito. 02.02. 2017 sem tržno inšpekcijo obvestil o sumu napačnega obračunavanja dimnikarskih storitev do 30.06.2017, pa do danes še nisem dobil konkretnega odgovora o rezultatih inšpekcijskih pregledov. Dobil sem le formalni odgovor, ki potrjuje mojo trditev,da se v prehodnem obdobju morajo dimnikarske storitve obračunavati po dejansko vloženem času in določeni urni postavki 25 EUR/ uro. Globoko sem prepričan, da bi kakovost dimnikarskih storitev moral nadzorovati inšpektor za varnost pred naravnimi nesrečami ( po predhodni terminologiji požarni inšpektor). Prve preglede bi ravno tako moral opravljati inšpektor in ne dimnikar. Periodični pregledi so nepotrebni in jih tudi Evropska direktiva s tega področja ne predvideva. Kontrolo zasajenosti dimnih površin in iztrošenost kurile naprave in opreme , pa bi se morala opraviti v sklopu čiščenja kurilnih naprav in ne kot posebna postavka.

4. V Civilnih iniciativah vse skozi opozarjamo da novi zakon o dimnikarskih storitvah ne bo izboljšal varstva okolja, požarne varnosti, varstva javnega zdravja, varstva premoženja in energetske učinkovitosti malih kurilnih naprav (varstvo okolja....), ker v osnovnih nalogah nadaljuje prejšnji koncesijski sistem. Glavna napaka nove dimnikarske zakonodaje je, da ne sledi razvoju ogrevalne tehnike in kot glavne naloge za izboljšanje varstva okolja.... prepušča dimnikarjem, ki tega pri najboljši volji ne zmorejo kakovostno opraviti. Tako bi bilo potrebno že v pripravi zakonodaje postaviti drugačna izhodišča in si zastaviti, da je varstvo okolja.... mogoče izboljšati, le z rednim servisiranjem malih kurilnih naprav na tekoča in plinska goriva in pospešenim čiščenjem kurilnih naprav na trda goriva. Iz tega izhaja, da bi glavni nosilci za vzdrževanje kurilnih naprav na trda goriva, lahko bili dimnikarji. Medtem, ko bi za vzdrževanje malih kurilnih naprav na tekoče in plinsko gorivo morali biti glavni nosilci pooblaščeni serviserji teh naprav. Dimnikarji, pa le kot sekundarna dejavnost za čiščenje. Redno servisiranje kurilnih naprav ( tukaj sodi tudi merjenje emisij dimnih plinov) na tekoče in plinsko gorivo bi bilo potrebno stimulirati pri nabavi goriv z oprostitvijo ekoloških dajatev, v kolikor emisijske vrednosti ne bi presegale dovoljenih. Na veliko škodo varstva okolja...., zakonodajalec noče in ne zmore tega razumeti. Tudi ta uredba ne sledi tem ciljem.

5. Posebej nerazumljivo je, da si je v navedeni uredbi zakonodajalec izmislil goro raznih obrazcev ( 25) in da noče sprejeti pobude, ki jo je podala civilna iniciativa, da bi bilo potrebno spremljati tudi rezultate cilja izboljšanja varstva okolja, požarne varnosti, varstva javnega zdravja, varstva premoženja in energetske učinkovitosti malih kurilnih naprav , zaradi česar (na papirju) je bil sprejet ZdimS in predlagani podzakonski akti,ki so v javni razpravi.

6. Kljub opozorilom , da v uporabi obstajajo male kurilne v katere sme posegati le pooblaščena oseba to je serviser in ne dimnikar, zakonodajalec noče podati ustrezne rešitve s katero bi zaščitil lastnike teh naprav pred nadlegovanjem dimnikarjev in dimnikarskih družb.

7. Očitno je, da zakonodajalcu ni glavni interes javna korist, temveč zagotoviti dimnikarjem delo in čim lažji zaslužek, kot so razni pregledi, nepotrebne meritve, zaračunavanje domnevno ne omogočanje izvajanja dimnikarskih storitev in zbiranje podatkov za potrebe zakonodajalca. Med tem, ko je osnovna dejavnost čiščenje dimnih površin v kurilnih in dimovodnih napravah sekundarna naloga, ki jo ni potrebno niti nadzorovati.

Kot sem že v začetku navedel, bi bilo potrebno zgoraj citirano uredbo umakniti iz javne razprave zaradi manjkajočih prilog in zaradi ne zagotavljanja javne koristi. Uredbo bi bilo potrebno dopolniti s prilogami in jo ponovno dati v javno razpravo.

V kompletni uredbi z prilogami bi bilo potrebno upoštevati:

Pri meritvah CO na plinskih trošilih z atmosferskimi gorilniki, da je z 1.1.2026 bilo potrebno montirati stalne merilce CO,ki delujejo kot alarmne naprave. Zato bi v letu 2017 bilo potrebno, le to preveriti. Pri tistih lastnikih in uporabnikih plinskih trošil, ki teh naprav niso montirali bi bila potrebna meritev in pri tistih, ki so te naprave montirali, meritve niso potrebne. Potrebno bi bilo preverjati le njihovo funkcionalnost.

Pri malih kurilnih napravah, ki so bile servisirane in je meritev naredil serviser, ponovne meritve s strani dimnikarja niso več potrebne, predvsem zato, ker so serviserji bolje usposobljeni za izvajanje meritev kot dimnikarji. Logično je, da bi lastnik ali uporabnik male kurilne naprave na zahtevo dimnikarja, protokol meritve moral pokazati.

Dimnikarji bi meritve emisij dimnih plinov morali opravljati na iztoku dimnih plinov v atmosfero, ker se proces zgorevanja dogaja še v dimniku. Tako ni emisija enaka na izstopu iz kurilne naprave kot tista ki gre v atmosfero ( primer merjenja izpušnih plinov pri avtomobilih). Merilno mesto, če je potrebno strokovno naredi že proizvajalec kurilne naprave in je namenjeno za pooblaščene serviserje in ne za dimnikarje. Vsa do sedaj dodatno narejena merilna mesta s strani dimnikarjev so narejena ne strokovno. Zamašena so, le z lepilnim trakom, ki ne ustrezne temperaturne vzdržljivosti.

Čiščenja zaprtih kurišč ( plinske kondezacijske peči, kurišča z avtomatskim doziranjem goriva) bi lahko opravljala, le pooblaščena oseba s strani proizvajalca kurilne naprave.

Meritve dimnega števila pri plinskih pečeh ni potrebno meriti, dosedanja zakonodaja tega ne predvideva.

Čiščene malih kurilni naprav, ki se čistijo letno , bi bilo potrebno opravljati izven kurilne sezone.

Dimnikarji bi glede na svoja znanja lahko imeli samo funkcijo izvajalca posameznih nalog, nikakor ne funkcije nadzornika še manj funkcije odločanja. Funkcijo odločanja bi lahko imela, le oseba z višjo ali visoko stopnjo izobrazbe, po narejenem strokovnem izpitu in izpitu iz upravnih postopkov. Povsem zgrešena je dikcija v zakonu, da lahko dimnikar ali dimnikarska družba sama odloča o razlogu ne omogočanja izvajanja dimnikarskih storitev. V preteklem obdobje je bilo to v vseh primerih zlorabljeno, saj so dimnikarske družbe in dimnikarji zavračali vsakršen razlog ,ki so ga navedli lastniki ali uporabniki malih kurilnih naprav za preložitev ali odpoved dimnikarskih storitev. Ne razumljivo je, da zakonodajalec še naprej omogoča tako prakso in privatno korist.

Član VCP Dimnik: Marko Rudman