DRUŠTVO CIVILNA INICIATIVA MALEČNIK

Sporočilo številka 27

ZAKAJ SO BILE POTREBNE POGOSTE SPREMEMBE

DIMNIKARSKE UREDBE?

Zakaj v nekaterih državah z dolgoletno demokracijo veljajo zakonski predpisi mnogo let, celo stoletja, pri nas pa se spreminjajo po tekočem traku? Poglejmo primer Uredbe o načinu, predmetu in pogojih izvajanja obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom (Uradni list RS, št. 129/04, 57/06, 105/07, 102/08 in94/13, v nadaljevanju Uredba), ki je bila doslej v enajstih letih (11) spremenjena ali dopolnjena kar petkrat (5). Zakaj?

Najprej je potrebno ugotoviti, da je dimnikarsko zakonodajo sprejela leta 2004 LDS-ova Vlada mag. Antona Ropa in to tik pred iztekom mandata. Dejansko je mag. Anton Rop podpisal Vladno Uredbo in nato se je poslovil. Mandat mu je potekel.

So bile spremembe Uredbe potrebne zaradi slabe zakonodaje s področja koncesijskega sistema za izvajanje javne obvezne gospodarske službe s področja dimnikarske službe ali zaradi izraženih »želja« posameznikov – dimnikarskih mogotcev, ki jim je bil morda ogrožen obstoj delovanja? Nekatera dejstva kažejo na drugo plat. Uradništvo rado prisluhne »mogočnežem«, ki imajo kaj pod palcem. Navadno se taka usluga tudi v neki obliki plača.

Prva sprememba Uredbe je bila sprejeta, ker nova Vlada ni želela podeliti koncesij za 15 let. V spremembah Uredbe iz leta 2006 (Ul. RS 57/2006) je bistveno, da je nova Vlada:

določila dimnikarska območja,

spremenila dolžino koncesijskih pogodb iz 15 na 8 let (posledice so bile vložene tožbe),

sprejela določilo, da v primeru, če na razpisu nihče ne odgovarja kriterijem za podelitev koncesije, lahko koncesijo pridobi tudi nekdo drug, ki sicer nima pogojev za koncesijo,

določila je kazni za dimnikarje in lastnike (popolnoma enake kazni so bile zapisane v predlogu novega zakona, ki ga je MOP letos jeseni predlagal v sprejem).

Šele po sprejemu teh sprememb Uredbe so se začele pisati koncesijske pogodbe. Prve so bile podeljene na osnovi določila, da koncesijo lahko dobijo brez razpisa vsi, ki so imeli sklenjene pogodbe za dimnikarsko službo v občinah. Te prve koncesije naj bi dejansko le nadomestile pogodbe oz. koncesije, ki so jih imeli dimnikarji sklenjene v posameznih občinah.

Bistvena sprememba Uredbe je nastala leta 2007 (Ul. RS 105/2007). Kaj je bistvo spremembe? Omogočila je, da se koncesija prenese brez razpisa s koncesionarja (odstopnika koncesije) na drugega izvajalca (prevzemnika koncesije). V dopolnjeni Uredbi je zapisano:

(1) Koncesionar (odstopnik koncesije) sme pravice in obveznosti iz koncesijske pogodbe ali njenega dela prenesti na novega koncesionarja (prevzemnik koncesije) le s predhodnim dovoljenjem ministrstva. Ta določba se uporablja tudi za prenos koncesije na univerzalne pravne naslednike koncesionarja.

(2) Dovoljenje iz prejšnjega odstavka se izda na zahtevo odstopnika ali prevzemnika koncesije, v kateri mora biti izkazano, da sta odstopnik in prevzemnik koncesije uredila medsebojna razmerja v zvezi s prenosom koncesije.

Poglejmo primer, ki pa ni osamljen. Ta sprememba je omogočila Dimnikarstvu Maribor, da je »pobegnilo« iz Celja, ker je pričakovalo odškodninsko tožbo, ki naj bi jo vložilo Dimnikarstvo Celje. Koncesijo je prevzelo podjetje Celjski dimnikarji, kjer je solastnik in direktor ista oseba ki je vodila Dimnikarstvo Maribor.

Iz članka Rozemari Petek: Črn posel vreden več kot milijon evrov, objavljenim 16.1.2026 v Celjskem Novem Tedniku izhaja: »...da je takrat občina Celje koncesijo podelila podjetju Ekos in Dimnikarstvu Maribor, upravno sodišče pa je nato koncesijo razveljavilo in jo vrnilo na začetek, saj podjetje Ekos ni ustrezalo kriterijem za pridobitev koncesije. Še preden bi mestna občina pripravila nov razpis, je pristojnost podeljevanja koncesij prešlo na državno raven...«

...Že nekaj časa na sodišču traja tožba Dimnikarstva Celje proti bivšemu direktorju Ekosa Dramlje Janezu Škobernetu, ki je bil istočasno tudi 35-odstotni lastnik Dimnikarstva Celje in je torej pravzaprav s prijavo na razpis za dimnikarske storitve v Celju »svojemu« podjetju konkuriral. (Naj spomnimo, da je takrat občina Celje koncesijo podelila podjetju Ekos in Dimnikarstvu Maribor, upravno sodišče pa je nato koncesijo razveljavilo in jo vrnilo na začetek, saj podjetje Ekos ni ustrezalo kriterijem za pridobitev koncesije. Še preden bi mestna občina pripravila nov razpis, je pristojnost podeljevanja koncesij prešlo na državno raven in od takrat, torej od leta 2004, do danes se ni zgodilo nič, celjske dimnike pa so lahko ometali tako eni kot drugi dimnikarji.) Tožijo pa tudi Dimnikarstvo Maribor, ki je Ekosu dalo reference, kar je po mnenju Cveka primer nelojalne konkurence...

To določba je tudi omogočila, da so se s.p.-ji preoblikovali v d.o.o.-je, za sabo pa včasih puščali tudi neporavnane obveznosti.

Istočasno je v tej Uredbi iz leta 2007 zapisano, da prevzame nadzor nad delom dimnikarjev ministrstvo za okolje. Uradniki ministrstva, med njimi so tudi dimnikarji ali njihovi privrženci (na primer: Jože Kaplar je pred zaposlitvijo na MOP-u vodil dimnikarsko firmo v Ljubljani, komisijo za podeljevanje dimnikarskih koncesij je vodila visoka uradnica MOP-a Marijana Mali, v komisiji so sedeli celo dimnikarji) so tako dobili popolna pooblastila, da »urejajo« dimnikarske posle in se lahko prilagajajo željam dimnikarskih mogotcev.

Vsebina novega 39. a člena Uredbe iz leta 2007:

»(1) Strokovni nadzor nad izvajanjem storitev dimnikarske službe in nad drugimi nalogami izvajalca dimnikarske službe izvaja ministrstvo.

(2) V okviru strokovnega nadzora ministrstvo nadzira, ali posamezen izvajalec opravlja storitve in druge naloge dimnikarske službe na način, kot je to določeno s predpisi in pravili stroke, tako da je zagotovljena kvaliteta opravljenih storitev in drugih nalog.

(3) Ministrstvo opravlja nadzor v upravnem postopku, ki ga uvede po uradni dolžnosti.

(4) Koncesionar je dolžan omogočiti izvedbo strokovnega nadzora in sodelovati z osebami, ki ga izvajajo.

(5) Če ministrstvo pri nadzoru ugotovi nepravilno ali nestrokovno ravnanje izvajalca dimnikarske službe, lahko izda odločbo iz petega odstavka 27. člena te uredbe ali v okviru svojih pristojnosti in nalog ukrene, kar je potrebno, da se nepravilnosti in nestrokovnost odpravijo.«.

Kako (ne)učinkovit je bil dejansko ta strokovni nadzor je javno znano. O tem je dvakrat sprejelo negativno mnenje celo Računsko sodišče, vendar se ni nič spremenilo. Organi pregona in represije ter sodstvo je bilo tiho.

Da bi preprečili izvajanje dimnikarskih storitev izvajalcu, ki nima koncesije v določenem dimnikarskem območju, so v Uredbo leta 2008 (Ul. RS 102/2008) vnesli člen, ki nalaga dimnikarski družbi in odgovorni osebi visoke kazni. V koncesijskih pogodbah je bilo namreč na osnovi ocen MOP-a in koncesionarjev zapisano število kurilnih naprav. V vseh pogodbah je ocenjeno število kurilnih naprav manjše od dejanskega števila. Razlike so v nekaterih primerih velike. Te »neevidentirane« naprave je moral nekdo čistiti in pregledovati. Koncesionar na »črno«, kar pomeni, da jih ni bilo potrebno prikazovati davčni službi in poročati v evidenco Evidim, lahko pa je te naprave čistil tudi drug dimnikar, ki sicer ni imel koncesije. Ta pa je bil dejansko konkurenca koncesionarju.

Vsebina 40. c člen dopolnjene Uredbe iz leta 2008:

»(1) Z globo 3000 eurov se kaznuje za prekršek pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik ali posameznik, ki samostojno opravlja svojo dejavnost, če opravlja storitve dimnikarske službe na dimnikarskem območju, kjer te storitve izvaja z dokončno odločbo Vlade Republike Slovenije izbrani koncesionar.

(2) Z globo 1000 eurov se za prekršek iz prejšnjega odstavka kaznuje tudi odgovorna oseba pravne osebe ali odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika ali odgovorna oseba posameznika, ki samostojno opravlja svojo dejavnost.«.

Uredba iz leta 2013 (Ul. RS 94/2013) je sledila spremembam Zakona o varstvu okolja, ki je določil, da je konec koncesij 31.12.2015, poleg tega pa je določil, da strokovno komisijo za podeljevanje koncesij sestavljajo trije člani, ki jih imenuje Vlada RS. Dimnikarjev v tej komisiji ni več, ostali pa so vplivi uradnikov MOP-a, ki so dimnikarjem naklonjeni.

November 2015 VCP Dimnik in DCI Malečnik