DRUŠTVO CIVILNA INICIATIVA MALEČNIK

VCP DIMNIK DCI Malečnik

Krallova 31 Malečnik 7

8000 Novo Mesto 2229 Malečnik

Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Če ga želite videti, omogočite Javascript.

Datum: 30. Julija, 2015

VLADI REPUBLIKE SLOVENIJE

Gregorčičeva 20, 25

1000 LJUBLJANA

Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Če ga želite videti, omogočite Javascript.

DRŽAVNEMU ZBORU REPUBLIKE SLOVENIJE

IN POSLANSKIM SKUPINAM

Šubičeva 4

1000 LJUBLJANA

Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Če ga želite videti, omogočite Javascript.

Zadeva: ZAVRNITEV ZAKONA O DIMNIKARKIH STORITVAH, KI GA PREDLAGA

MINISTRSTVO ZA OKOLJE IN PROSTOR (št. zadeve 007-246/2015)

Spoštovana predsednik Vlade RS gospod dr. Miro Cerar in predsednik DZ RS gospod dr. Milan Brglez!

Člani civilnih iniciativ VCP Dimnik, VCP Dimnik-enota Posavje in DCI Malečnik smo na skupnem sestanku 30. julija 2015 sprejeli enoten sklep, da predlagamo Vladi in poslancem Državnega zbora Republike Slovenije, da osnutek zakona o dimnikarskih storitvah, ki ga je poslalo Ministrstvo za okolje in prostor v javno razpravo

z a v r ž e t e

in sprejmete ugotovitveni sklep, da se od 1.1.2026 dimnikarska dejavnost v Republiki Sloveniji opravlja kot tržna dejavnost.

Upamo, da Vas bo naša priložena obrazložitev prepričala, da zakona v Republiki Sloveniji resnično ne potrebujemo in boste tako omogočili lastnikom kurilnih naprav, da sami odločamo o svoji lastnini.

Zahvaljujemo se Vam za sodelovanje. V nadaljevanju je utemeljitev našega predloga. Z lepimi pozdravi.

VCP DIMNIK: DCI MALEČNIK:

Kramar Matija Jožef Škof

UTEMELJITEV ZAVRNITVE ZAKONA O DIMNIKARSKI DEJVNOSTI

ANALIZA OBSTOJEČEGA STANJA

Temeljito analizo obstoječega koncesijskega sistema na področju dimnikarske dejavnosti je izdelal ustavni sodnik dr. Ciril Ribičič v študiji: USTAVNOPRAVNE PODLAGE ZA IZPODBIJANJE USTAVNOSTI ZAKONA O VARSTVU OKOLJA GLEDE DIMNIKARSKE DEJAVNOSTI IN ZA SPREMEMBO TEGA ZAKONA

Računsko sodišče Republike Slovenije je dvakrat izreklo negativno mnenje o dimnikarskem koncesijskem sistemu.

Komisija za preprečevanje korupcije je bila zelo kritična.

Evropska komisija je dvakrat zastavila vprašanja o organiziranosti dimnikarske službe v Sloveniji (odgovarjal je sedanji minister dr. Peter Gašperšič, takrat kot državni sekretar).

ZVO-1F določa, da dimnikarska služba ni več obvezna javna gospodarska služba.

Številna pisma in pritožbe lastnikov kurilnih naprav in civilnih iniciativ.

Iz vsega naštetega je mogoče ugotoviti, da je sedanji sistem obvezne javne gospodarske službe, ki ga je uzakonila odhajajoča vlada mag. Ropa ob koncu leta 2004, popolnoma onemogočil lastnikom kurilnih naprav, da svobodno izbirajo dimnikarja, uvedel je monopolni sistem z državno reguliranimi cenami in preprečil svobodno tržišče storitev. Poleg naštetega je uvedel sankcije za lastnike kurilnih naprav, niso pa se izvajale sankcije za koncesionarje. Tudi pripombe in pritožbe lastnikov kurilnih naprav se niso reševale tekoče. V poročilu Računskega sodišča je navedeno, da je bilo proti koncu kontroliranega obdobje rešenih le 20 % pritožb.

Sistem ni usklajen z Ustavo RS in Pogodbo o delovanju Evropske skupnosti, kar podrobneje analizira in ugotavlja ustavni sodnik dr. Ciril Ribičič.

Z uvedbo tega sistema je ostalo brez dela veliko dimnikarskih mojstrov v Sloveniji, delo pa so dobili podjetniki, ki so prepričali Ministrstvo za okolje in prostor, da imajo zadostno število delavcev in ustrezno opremo. Mnogi lastniki sedanjih dimnikarskih podjetij niso dimnikarski mojstri, temveč imajo drugo izobrazbo, kar iz vidika podjetništva ni sporno, sporno pa je, ko se stroka podredi podjetniški iniciativi. In prav to se je zgodilo na področju dimnikarske dejavnosti v Sloveniji.

Čiščenje kurilnih in dimovodnih naprav je postala stranska dejavnost novih podjetnikov, bolj so se angažirali pri izvajanju pregledov dimovodnih in kurilnih naprav ter merili emisije, saj je bil zaslužek na teh opravilih bistveno večji. Poseben zaslužek so na primer imeli s pregledovanjem dimnikov in zračnikov v večstanovanjskih enotah, kjer je zaslužek lahko presegal 1.000 EUR/uro/na delavca. Pri tem velja omeniti, da so vztrajno pregledovali tudi nedelujoče dimnike in zračnike, da stanovalci praviloma nikoli niso videli dimnikarja, prejemali pa so račune za preglede.

Dimnikarji so redno pregledovali tudi toplotne črpalke in manjše plinske naprave, čeprav te nimajo nobenega odvoda dimnih plinov ali kako drugače priključenih naprav, ki bi odvajale pline v ozračje. Posebej velja omeniti, da dimnikarji niso pooblaščeni s strani izdelovalcev teh naprav, torej ne smejo vstopati v te naprave. Poleg manjkajočega pooblastila gre tudi za neustrezno strokovno usposobljenost dimnikarjev.

Cilji izvajanja storitev obvezne javne gospodarske službe na področju dimnikarske dejavnosti naj bi bili izkazani skozi javni interes, varstvo okolja, varstvo zdravja in premoženja ljudi, požarna varnost, kot tudi energetska učinkovitost malih kurilnih naprav. Da bi država lahko uresničila te cilje bi morala imeti popolno evidenco kurilnih, dimovodnih naprav ter zračnikov in drugih naprav, ki izkoriščajo razne energente za pridobivanje toplote. To pa je dejansko nemogoče, saj se dnevno izboljšujejo sistemi in lastniki pogosto zamenjujejo manj kvalitetne naprave z boljšimi, predvsem energetsko bolj učinkovitimi.

Danes ima MOP evidenco kurilnih naprav, ki po izjavah delavcev MOP-a zajema okoli 250.000 naprav, torej le manjšino kurilnih naprav v Sloveniji. Vzroki za tako stanje so predvsem v tem, da država ni nikoli izvajala popisa kurilnih naprav, temveč so to opravljali kar dimnikarji za potrebe države in vnašali v evidenco tiste naprave, ki so jih trenutno čistili. Če upoštevamo, da je v Sloveniji preko 800.000 gospodinjstev in da ima vsako gospodinjstvo vsaj eno kurilno napravo, potem je v evidenci le 31 % naprav, vendar je treba takoj dodati, da ima veliko število gospodinjstev tudi rezervne kurilne naprave, kar ta procent še zniža. Ena osnovnih kritik Računskega sodišča se je nanašala predvsem na neurejenost evidenc kurilnih naprav.

Od leta 2004 do danes ni MOP opravilo nobenih analiz o varovanju okolja, zdravju ljudi, požarni varnosti in energetski učinkovitosti kurilnih naprav. Ker ni bilo analiz tudi ni bilo mogoče pričakovati ukrepov za izboljšanje stanja. Država tudi ni stimulirala določenega energenta ali kvalitetne kurilne naprave, ni skrbela za usposabljanje lastnikov kurilnih naprav in ni z ničemer dokazala, da je bilo pregledovanje in merjenje emisij dejansko koristno za uresničitev ciljev države, kot tudi za lastnike kurilnih naprav. To dejstvo nas prisiljuje k zaključku, da so se delale evidence kurilnih naprav, pregledi in meritve brez potrebe, saj niso imele nobeno koristi. Dejansko smo bili oškodovani lastniki kurilnih in dimovodnih naprav, ki smo morali plačevati nepotrebne preglede in meritve, čeprav je šlo dejansko za kontrolne preglede in meritve, ki bi jih morala plačati država.

V točki 1.5 k obrazložitvi Zakona je poglavje Razlogi, ki utemeljujejo potrebo po dopolnitvi obstoječega predpisa. Ministrstvo očitno ne pozna nobenega razloga za dopolnitev obstoječega predpisa, zato je to poglavje enostavno brez kakršnegakoli teksta. Tudi to dejstvo dokazuje, prejšnje trditve.

ANALIZA OSNUTKA ZAKONA O DIMNIKARSKIH STORITVAH

PREDVIDENI POTEK SPREJEMANJA NOVE ZAKONODAJE

S sprejemom Zakona o varstvu okolja (ZVO-1F) se sedanja ureditev izvajanja dimnikarskih storitev ohranja do 31. 12. 2015, ko se bo prenehala izvajati kot obvezna državna gospodarska javna služba. To pomeni, da so te storitve po tem datumu prepuščene trgu.

Vendar se MOP zavzema za sprejem novega Zakona o izvajanju dimnikarskih storitvah, ki bi urejal navedeno materijo še naprej na državno reguliran način. Mnenje ministrstva je, da izvajanje dimnikarskih storitev ne more biti prepuščeno trgu. Dimnikarske storitve naj bi po predlogu MOP-a obsegale pregledovanje in čiščenje malih kurilnih naprav (ne vseh, temveč le malih kurilnih naprav), dimovodnih in prezračevalnih naprav, meritve dimnih plinov, odstranjevanje katranskih oblog in evidentiranje podatkov v evidenco (v nadaljnjem besedilu: dimnikarske storitve), v skladu z določbami tega zakona (2. člen osnutka). Evropska Direktiva 2002/91/ES določa, da se opravljajo pregledi malih kurilnih naprav nad 20 do 100 kW moči in tudi za ostale naprave direktiva določa roke v katerih je potrebno opraviti meritve ali preglede.

V koalicijski pogodbi sedanje vlade in v skladu s predlogi uradnikov MOP-a so predvideni naslednji roki za sprejem nove dimnikarske zakonodaje:

v juliju 2015 koalicijsko usklajevanje zakona,

60 dnevna javna razprava, priprava osnutka zakona, sredi decembra 2015 obravnava osnutka zakona v Državnem zboru,

sredi maja 2016 sprejem zakona v Državnem zboru

Uradniki in dimnikarska podjetja se zavedajo, da mineva obdobje, ko so na lahek način brez opravljenega dela pridobili preko 60 % vseh dohodkov, zato poskušajo na vse načine podaljšati obstoječe stanje. Predlog Sekcije dimnikarjev pri Obrtni zbornici Slovenije je, da se do 30.9.2025 podaljša sedanji koncesijski sistem. Uradniki so jim prisluhnili na ta način, da želijo sprejem nove ureditve zamakniti v naslednje leto, v tem času pa naj bi veljale prehodne določbe, in sicer (31. člen osnutka zakona):

Do izdaje potrdil iz šestega odstavka 7. člena tega zakona (podelitev licence) oziroma najpozneje do 31.12.2025 lahko opravljajo dimnikarske storitve osebe, ki imajo veljavno koncesijsko pogodbo za opravljanje storitev dimnikarske službe v skladu z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 93/2013 –ZVO-1F).

Do podelitve licenc iz 10. člena tega zakona oziroma najpozneje do 31.12.2025 lahko izvajajo dimnikarske storitve osebe, ki so zaposlene pri osebi iz prejšnjega odstavka.

Do sprejema sklepa iz četrtega odstavka in predpisa iz šestega odstavka 19. člena tega zakona se za določitev plačila za izvajanje dimnikarskih storitev uporablja cenik iz Priloge, ki je sestavni del tega zakona, ki predstavlja najvišje dovoljeno plačilo dimnikarskih storitev.

Ne glede na določilo prvega odstavka 17. člena, mora uporabnik dimnikarskih storitev dimnikarsko družbo prvič izbrati najpozneje do 15.09.2017.

Do sprejema predpisa iz prvega odstavka 20. člena tega zakona mora dimnikarska družba za izvajanje dimnikarskih storitev: imeti zaposlenih zadostno število oseb, ki imajo javno listino, veljavno na območju Republike Slovenije, s katero jim je priznana ustrezna izobrazba ali kvalifikacija (dimnikar, dimnikarski mojster ali najmanj VI. stopnja strokovne izobrazbe tehnične smeri in pet let delovnih izkušenj /v 8. členu zakona so zahtevane tri letne delovne izkušnje/ na področju dimnikarstva), pridobljena po izobraževalnih programih ali na podlagi preverjanja in potrjevanja strokovnih znanj in spretnosti za pridobitev poklicne izobrazbe dimnikar v skladu z zakonom, ki ureja nacionalne poklicne kvalifikacije, in med zaposlenimi, ki izpolnjujejo pogoje iz prejšnje alineje, določiti odgovorno osebo za spremljanje izvajanja dimnikarskih storitev, pri čemer odgovorne osebe ni treba določiti samostojnemu podjetniku posamezniku, ki je samozaposlen in izpolnjuje pogoje iz prejšnje alineje.

IZHODIŠČA ZA PRESOJO ZAKONA O DIMNIKARSKIH STORITVAH

Preden opravimo podrobno analizo predlaganega osnutka zakona, si zastavimo naslednja izhodišča:

Zakon je popolnoma nepotreben, saj je mogoče izvajati dimnikarsko dejavnost podobno kot vse ostale obrtne dejavnosti na prostem trgu in tako bistveno zmanjšati nepotrebno administriranje ter stroške, ki bi jih moral kriti proračun RS.

Osnutek (in ne predlog zakona kot je zapisalo ministrstvo) je nekonsistenten in nekvaliteten.

Zakon ne izhaja iz dejstva, da je dimnikar izvajalec dimnikarske dejavnosti, temveč se opira na dimnikarske družbe,

V obrazložitvi zakona ni opisanih posledic sprejema takega zakona. Omenja se sicer potreba po povečanju financ (oprema 400.000 E, letno vzdrževanje opreme 20.000 E), poglavja o presoji posledic sprejema pa so praviloma prazna (6.3., 6.4., 6.5., 6.6., 6.8.).

Pri nastajanju zakona ni sodelovala civilna iniciativa – torej predstavniki lastnikov kurilnih naprav, kar ni v skladu z Direktivo EU. V točki 7 obrazložitve se sicer omenjajo posveti, ki naj bi bili osnova za javno obravnavo, vendar to niso posveti, ki jih je organiziral MOP, temveč srečanja, ki jih je po dogovoru z dimnikarji organiziralo Slovensko ekološko gibanje.

2.3. ANALIZA ZAKONA

Osnutek zakona, ki ga predlaga MOP, ima 35. členov. Opredeljuje vsebino in cilje. Iz 2. člena lahko razberemo: »Namen tega zakona je z učinkovitim izvajanjem dimnikarskih storitev zagotavljati javni interes, ki je v skrbi za kakovost zraka, požarno varnost, varstvo zdravja in življenja ljudi, večjo energetsko učinkovitost ter dvig ozaveščenosti uporabnikov dimnikarskih storitev«. Te cilje naj bi država zasledovala vse od leta 2004, ko je od občin prevzela skrb nad dimnikarsko službo, vendar je Državni zbor leta 2013 določil, da dimnikarska dejavnost ni več javna gospodarska služba.

Med temeljna načela zakona sta zapisana načelo javnosti in načelo proste izbire dimnikarske družbe. Načelo javnosti je zapisano v zakon verjetno zato, da bodo dimnikarji lahko še naprej uporabljali evidence – naslove lastnikov kurilnih naprav in jim pošiljali pošto kot doslej. Načelo proste izbire pa zagotavlja obstoj dimnikarskih družb, saj naj bi lastniki sklepali pogodbe z dimnikarskimi družbami in ne z dimnikarji, ki jih dejansko potrebujemo.

V členih 7 do 9 zakon določa, kako priti do licence za opravljanje dimnikarske dejavnosti. Najprej je treba opozoriti na določilo, ki zahteva dodatno izobraževanje dimnikarjev, torej tistih, ki že imajo ustrezno izobrazbo. Ali je tako izobraževanje potrebno ali ne, bodo morali odgovoriti dimnikarji sami, vendar gre za načelno vprašanje: kdo ima pravico, da dodatno preverja že izdana spričevala?

Zakon v 7. členu opredeljuje pogoje za dimnikarske družbe in šele v naslednjem členu govori o licencah za dimnikarje, kar je popolnoma narobe. Če že država želi imeti spisek dimnikarjev in jim podeliti »pravico«, torej licenco, za opravljanje dela (to pravico so dejansko pridobili z izobraževanjem za dimnikarski poklic), potem mora izdelati spisek dimnikarjev in ne dimnikarskih podjetij. Dimnikarji se lahko združujejo po zakonu o gospodarskih družbah in ni potrebno nobeno naštevanje dimnikarskih družb v tem zakonu.

Posebej pa velja opozoriti, da MOP predvideva izvajanje dodatnih del preko zunanjih sodelavcev, kar je bila vseskozi praksa, saj so številni zunanji sodelavci prejemali zelo visoke honorarje za razna svetovanja. V 8. členu pod točko 4 piše: »Usposabljanje iz prejšnjega odstavka lahko opravljajo organizacije, ki jih po predhodno opravljenem javnem razpisu z odločbo za največ pet let pooblasti minister, pristojen za okolje. Pogoji za pridobitev pooblastila se nanašajo na:

- usposobljenost predavateljev in drugega pedagoškega kadra, ki ga angažira ta organizacija;

- kader, ki je potreben za uspešno usposabljanje, in druge s tem povezane naloge (sprejemanje prijav, vodenje potrebnih evidenc in podobno);

- opremo in prostore, ki so potrebni za usposabljanje in druge s tem povezane naloge«.

Zakon tudi ne predvideva popolnoma prostega pretoka dimnikarjev iz drugih držav, saj v 9. členu določa, da tuje osebe lahko opravljajo dela v Sloveniji ob pogoju vzajemnosti.

Iz predlaganega lahko zaključimo, da bo država imela veliko dela s podeljevanjem licenc, velika pooblastila dobiva resorni minister, v delo se vključuje Vlada in zagotavlja se dodatno delo zunanjim sodelavcem in inštitucijam, seveda na stroške državljanov iz proračuna Republike Slovenije. Vsa ta opravila in stroški odpadejo, če se dimnikarska dejavnost izvaja kot tržna dejavnost.

V 13. členu poskuša zakon določiti naloge dimnikarja. Osnovna dejavnost dimnikarja je našteta v alinejah 2 in 4, vse ostalo pa je napisano tako, kot velja sedaj. Dimnikarji naj bi še naprej »strokovno« opravljali preglede malih kurilnih naprav – torej nekake inšpekcijske preglede. Opravljali naj bi meritve emisij dimnih plinov, čeprav za tako delo niso usposobljeni in nimajo naprav za meritve (Zakon o merilnih naprav nikjer ne navaja dimnikarskih merilnih naprav). Za montažo, nastavitve in meritve emisij so pooblaščeni serviserji kurilnih naprav, ki edini lahko lastniku kurilne naprave zagotovijo takšne nastavitve, da bo izraba goriva in vplivi na okolje minimalni. Kontrolne funkcije nad serviserji ne morejo dobiti dimnikarji, ker niso usposobljeni za taka dela in tudi nimajo pooblastil proizvajalcev kurilnih naprav, da lahko vstopajo v te naprave.

Posebej velja opozoriti, da avtorji predvidevajo v prilogi 2 k zakonu tudi posege dimnikarjev v stanovanja in poslovne prostore, če gre za »naprave za prezračevanje prostorov, v katerih je mala kurilna naprava, in naprave za dovod zgorevalnega zraka v kurilno napravo ter naprave za prezračevanje stanovanj in poslovnih prostorov, če te naprave prezračujejo na osnovi naravnega ali umetnega obtoka zraka tudi prostore, v katerih zgoreva gorivo (v nadaljnjem besedilu: zračniki)«. Doslej smo morali lastniki dovoliti dimnikarju vstop v kurilnico, odslej bi morali dovoliti vstop tudi v stanovanjske prostore!

V 5 alineji istega člena zakon določa, da bodo dimnikarji svetovali lastnikom kurilnih naprav o energetski učinkovitosti naprav. Razvoj tehnologije kurilnih naprav je dosegel takšne razsežnosti, da tudi inženirji strojništva težko svetujejo, v Sloveniji pa naj bi to delo pripadalo dimnikarjem! Bo MOP predlagal ukinitev energetskih svetovalnic!

Zanimivo je, da v 6 alineji zakon predvideva neko potrdilo, ki ga naj bi izdal dimnikar lastniku kurilne naprave. Ali ni račun potrdilo o opravljenem delu? Je potrebno dodatno vpletati vlado, ki naj bi v skladu s 7 alinejo »s predpisom o oskrbi malih kurilnih naprav podrobneje določi vsebino in način izvajanja, roke in predpisane obrazce poročil«. Ali res nima Vlada Republike Slovenije pomembnejšega dela, kot je dodatno predpisovanje administriranja?

Ena od cvetk tega zakona je zapisana v 14. členu: »Dimnikar preverja zagotavljanje osnovnih zahtev vgrajenih malih kurilnih naprav ter dimovodnih in prezračevalnih naprav v skladu z osmim poglavjem tega zakona«. Dimnikar bi po tem zakonu dobil status inšpektorja.

Zakon se spušča celo na področje obveznosti dimnikarja (16. člen), ki mora »dimnikarske storitve izvesti vestno in strokovno..., skrbeti za profesionalni pristop..., uporabniku ne sme povzročati nepotrebnih dodatnih stroškov,...itd«. Veljalo bi spomniti pisce zakona, da niso zapisali »načina pozdrava ob prihodu in tudi ne načina slovesa pri odhodu od lastnika kurilne naprave«.

Zelo natančno so predpisane obveznosti uporabnika dimnikarskih storitev. Najprej je obveznost podpisa izjave z izbrano dimnikarsko družbo in pravica uporabnika, da jo enkrat letno lahko zamenja (17. člen). Pri tem določilu gre za dvoje problemov. Prvič: uporabnik ne potrebuje dimnikarske družbe, temveč dimnikarja in drugič: take pogodbe se vsak dan sklepajo ustno. Uporabnik pokliče dimnikarja, se z njim dogovori za termin in za delo, ki naj bi ga opravil, zato ni potrebno nikakršna pisna oblika pogodbe. Še en primer nepotrebnega administriranja v Republiki Sloveniji.

Posebno poglavje pa so obveznosti uporabnika v naslednjem členu. Edina »obvezna« pravica uporabnika je da »mora izbrati dimnikarja in podpisati izjavo«. Ostalih sedem alinej pa govori le o obveznosti zagotavljanja pregledov, vpisu kurilne naprave v evidenco, obveznosti obveščanja ob spremembi kurilne naprave in podobno. Zakonodajalec ne izhaja iz dejstva, da so kurilne in dimovodna naprave zasebna lastnina in imajo zato lastniki edini pravico odločati o svoji lastnini. Kdaj bodo zamenjali kurilno napravo, kakšno kurilno napravo bodo vgradili, kdo bo vgradil napravo, kateri energent bodo uporabili, kdo bo servisiral in kdo opravljal dimnikarske storitve, itd. Iz citiranega člena je razvidno, da želi država odločati tudi o rokih, načinu opravljanja storitev, številu meritev, itd.

Dr. Ciril Ribičič je za Večer (4.4.2026) izjavil: »...da je temeljna slabost veljavne ureditve, da podcenjuje pomen, sposobnost in pripravljenost uporabnikov, da odločilno prispevajo k varnemu delovanju in vzdrževanju peči, dimnih vodov in prezračevalnih naprav; da so prisilni ukrepi bistveno preširoko določeni in bi bili upravičeni samo, če bi bili uporabljeni samo zoper tiste, ki kršijo predpise o zagotavljanju varnega delovanja in vzdrževanja kurilnih in prezračevalnih naprav in ne zoper vse uporabnike...« Ta izjava se nanaša sicer na obstoječo koncesijsko ureditev, vendar v celoti velja tudi za novo ureditev, saj država z novim zakonom še bolj posega v vsa področja delovanja dimnikarske službe in uporabnikom ne dovoljuje, da sami odločajo o svojih napravah.

Prekrški (30. člen) so napisani v škodo lastnikov kurilnih naprav, saj je določena višina 200 E, če uporabnik ne izbere dimnikarja ali pa mu ne dovoli izvajanja storitev. Obe alineji sta brezpredmetni, če izhajamo iz dejstva, da si lastnik kurilne naprave sam izbira dimnikarja. V tem primeru ne more priti do »onemogočanja izvajanja dimnikarskih storitev«. Do takega primera lahko pride le, če država predpisuje, kdaj in kaj mora dimnikar delati.

Dimnikarjem so predpisane nizke kazni, pa še te se po vsej verjetnosti ne bodo izrekale kot dokazuje dosedanja praksa. Dejansko ni bilo nobenega nadzora nad delom koncesionarjev. Primeri, ki so jih uradniki MOP-a navedli v obrazložitvi, kaže drugačno sliko. Kazni za dimnikarje so v EU visoke.

PREDLOGI IN ZAHTEVE CIVILNIH INICIATIV

3.1. SPOŠTOVANJE ZASEBNE LASTNINE

Osebna lastnina je nedotakljiva in država nima nikakršne pravice posegati v to področje. V 33. členu Ustave RS piše: Zagotovljena je pravica do zasebne lastnine in dedovanja. V naslednjem členu je opredeljena pravica do osebnega dostojanstva in varnosti. V 36. členu je zapisano, da je stanovanje nedotakljivo. Nihče ne sme brez odločbe sodišča proti volji stanovalca vstopiti v tuje stanovanje ali v druge tuje prostore, niti jih ne sme preiskovati.

Že samo iz naštetih pravic, ki so zapisane v Ustavi Republike Slovenije, izhaja, da nihče ne more določiti, kdaj bo nekdo (v tem primeru dimnikar) vstopil v prostore lastnika kurilnih naprav. Lastnik ima pravico in pristojnost, da sam odloča o svoji lastnini, torej tudi o kurilnih in dimovodnih napravah. Kdaj jih bo čistil, servisiral, izvajal nastavitve izgorevanja in druga opravila, o tem lahko odloča le lastnik. Komu bo zaupal dela na kurilnih in dimovodnih napravah je tudi v pristojnosti lastnika in ne države.

Vlada RS mora sprejeti tako ureditev o dimnikarski dejavnosti, ki bo v sladu z Ustavo RS in zakonodajo EU in bo zavarovala osebno lastnino. Pri nastajanju take ureditve bi morali sodelovati predstavniki civilnih iniciativ, torej predstavniki lastnikov kurilnih naprav.

Direktiva 2003/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. maja 2003 v 3. alineji določa: »Učinkovito sodelovanje javnosti pri sprejemanju odločitev omogoča, da javnost izrazi, nosilec odločitev pa se zaveda mnenj in skrbi, ki so v zvezi s temi odločitvami, ter tako poveča odgovornost in transparentnost procesa odločanja in prispeva k zavesti javnosti o okoljskih vprašanjih in podpori sprejetim odločitvam«. V Sloveniji tako določilo Direktive očitno ne velja, saj niso imeli lastniki kurilnih naprav pri nastajanju odločitev o dimnikarski ureditvi nobene pravice.

PROSTI TRG DIMNIKARSKIH STORITEV

Dimnikarska dejavnost naj se v Republiki Sloveniji izvaja na prostem trgu storitev in se cene prosto oblikujejo. Ker ZVO-1F določa, da dimnikarstvo od 1.1.2026 ni več javna gospodarska služba, je možno, da Vlada RS le ugotovi, da se ta dejavnost v RS od 1.1.2026 izvaja kot tržna dejavnost (podobno kot servisna, projektantska, urarska in druge dejavnosti). Taka rešitev je poznana v nekaterih državah EU. Zelo učinkovito v Nemčiji (glej tabelo v naslednjem odstavku).

Dimnikarska služba je v Nemčiji po ukinitvi koncesij postala zelo učinkovita. Upoštevati je potrebno dejstvo, da v Nemčiji pravna država dejansko deluje drugače kot pri nas. Nemčija je na zahtevo Evropske komisije morala opustiti koncesijski sistem in je uvedla kombinirani sistem. Dimnikarji delujejo na trgu, država pa ima določeno število dimnikarskih mojstrov, ki jih financira in imajo državna pooblastila, da lahko kontrolirajo delo dimnikarjev, kot tudi lastnikov kurilnih naprav. Iz primerjalne analize, ki jo v obrazložitvi zakona navaja MOP (stran 7), je mogoče ugotoviti, da so rezultati takega dela zelo učinkoviti.

Nemčija Slovenija

Število dim. požarov/milijon preb. 61 225

Smrti 1 8

Cena čiščenja 20-35 E 15 E

Kazen za stranke 40-100 E 200 E

Kazen za dimnikarje do 5000 E do 3000 E*

*V predlogu zakona je najvišja kazen za dim. družbo 1.200 E in ne 3.000 E, za dimnikarja pa 500 E

Iz te primerjave lahko ugotovimo, da je v Nemčiji, kjer imajo državljani bistveno višji standard, manj dimniških požarov in smrtnih primerov kot v Sloveniji, poleg tega pa so cene glede na dejanski standard v Nemčiji nižje. Posebej pa izstopa dejstvo, da so kazni za stranke bistveno nižje kot jih predvideva naš zakon, so pa zato kazni za dimnikarje bistveno višje. Tudi iz tega je mogoče sklepati, da je osnutek zakona, ki ga predlaga MOP, dejansko pisan na kožo dimnikarskega lobija in v škodo lastnikov kurilnih naprav. Verjetne koristi uradnikov so očitno pomembnejše kot pravice lastnikov kurilnih naprav.

Po podatkih o požarih, ki jih zbira in obdeluje Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje, so od leta 2005 do 2012 zabeležili skupno 3596 dimniških požarov. Naraščanju števila dimniških požarov v letih od 2005 do 2009, ko je bilo zabeleženo največ dimniških požarov (573), je sicer sledil padec v letih 2010 in 2011 (na 382), a je bilo v letu 2012 dimniških požarov spet več kot 500. V letu 2005 je začel delovati v Sloveniji koncesijski način izvajanja dimnikarske službe, torej uvedba sistema ni povzročila zmanjševanja, temveč se je število dimniški požarov celo povečevalo.

Uradniki MOP-a, ki so pripravljali nove rešitve, bi lahko na osnovi izkušenj Nemčije že zdavnaj predlagali podoben sistem za Slovenijo. Iskanje novih rešitev jim je bila naložena na odboru za okolje Državnega zbora že leta 2011. Namesto sodobnega sistema predlagajo rešitev, ki naj bi zadržala vse elemente sedanjega koncesijskega sistema, le s to razliko, da naj bi namesto koncesij dobili licence in naj bi lastniki kurilnih naprav dobili pravico izbire dimnikarske družbe. To kar predlaga MOP ni svobodna izbira dimnikarja in to ni svobodno tržišče dimnikarskih storitev.

Zakona o dimnikarskih storitvah v Republiki Sloveniji dejansko ne potrebujemo, saj tudi ostale obrtne dejavnosti nimajo lastne zakonodaje. V svetu obstajajo zbornice, ki skrbijo za red na posameznem obrtnem področju, pri nas pa naj bi še naprej po vzoru prejšnjega režima skrbela država za vsa področja človekovega življenja. Vodovodarji, krovci, mehaniki in številni drugi obrtniki delujejo na področju celotne Slovenije in ne potrebujejo nobenih posebnih zakonskih predpisov, ki bi določali, kaj bodo delali, koliko bodo za storitve zaračunavali in kdaj jih bodo opravili. Vse obrtne dejavnosti so dostopne vsem državljanom Republike Slovenije. Dogovor in medsebojno spoštovanje med ponudnikom storitev in naročnikom, v našem primeru lastnikom kurilne naprave in dimnikarjem, je mogoče le na temelju svobodne izbire in svobodnega tržišča. Vse ostale oblike, ki naj bi jih predpisovala država, pomenijo motnjo na tržišču, nesporazume in slabo voljo državljanov. Dimnikarski zakon pomeni dejansko monopolni položaj ene od obrtnih dejavnosti, zato je potrebno v skladu z ZVO-1F ta monopolni položaj ukiniti 31. 12. 2015.

Obvezna javna gospodarska služba na področju dimnikarske dejavnosti, ki je bila uvedena z zakonom leta 2004, ni v ničemer uresničila zastavljenih ciljev. Država ni uredila evidenc kurilnih naprav (Glej poročila Računskega sodišča), ni opravljala analiz dejanskega stanja in ni predlagala izboljšav, ni skrbela za energetsko učinkovito porabo energentov, ni predlagala ekoloških virov energije, ni skrbela za dvig kvalitete kurilnih naprav in tudi zdravje prebivalcev je bilo državi postranska stvar.

Država ni prejemala koncesijskih dajatev, državljani – lastniki kurilnih in dimovodnih naprav pa smo morali plačevati nepotrebne storitve dimnikarskim podjetjem za razne preglede in meritve. Dimnikarska podjetja dejansko niso delala za račun države in korist proračuna, temveč le za svojo korist.

Lastniki kurilnih naprav v Sloveniji smo v veliki večini dovolj ozaveščeni, da sami skrbimo za svoje kurilne naprave in predvsem iščemo rešitve, ki nam omogočajo manjšo porabo energentov in posledično manjše obremenjevanje okolja. Cene energentov najbolj vplivajo na uporabo energentov, zato bi morala država preko cenovne politike energentov vplivati na izboljšanje vplivov na okolje in zdravje ljudi. V civilnih iniciativah pričakujejo sprejem energetske politike in uresničevanje določil Direktive EU 2012/27.

TRŽNO OBLIKOVANJE CEN

Na področju dimnikarske dejavnosti ne potrebujemo državno reguliranih cen, saj jih bo izoblikoval trg sam. Tudi ostali obrtniki nimajo reguliranih cen. Cene, ki jih regulira država, se praviloma pogosto spreminjajo navzgor. Najboljši primer takega ravnanja je bistveno povečanje cen dimnikarskih storitev po uvedbi koncesijskega sistema. Tudi komunalne storitve so kljub državno reguliranim cenam neprestano dvigujejo.

Za lastnike kurilnih naprav bi bila sprejemljiva le začasna regulacija, to je določitev zgornje meje urne postavke dimnikarja, ki ne bi smela presegati 24 EUR.

SVOBODNA IZBIRA DIMNIKARJA

Svobodna izbira dimnikarja je mogoča le na trgu dimnikarskih storitev. Vsak lastnik kurilnih in dimovodnih naprav si bo izbral sam potrebnega mojstra in ga bo poklical, da pride opraviti določeno delo. Vsak dimnikar se bo še kako zavedal, da bo izgubil delo, če ga ne bo opravil kvalitetno ali pa bo zaračunal preveč.

KONTROLNA FUNKCIJA DRŽAVE

Ločiti je potrebno opravljanje dimnikarskih storitev in nadzor kurilnih, dimovodnih in prezračevalnih naprav. Dimnikarske storitve se opravljajo na trgu storitev kot vse druge obrtne storitve. Država pa ima inšpekcijske službe, ki naj prevzamejo funkcijo kontrole kurilnih, dimovodnih in prezračevalnih naprav. Dejansko ni potrebno kontrolirati vseh naprav, saj je velika večina lastnikov kurilnih naprav odgovorna do okolja, požarne varnosti in zdravja ljudi.

Pri nepravilnem izgorevanju energenta se poveča poraba energenta in to je signal za lastnika kurilne naprave, da opravi nastavitev gorilnega elementa tako, da zmanjša porabo in emisije dimnih plinov. To delo lahko lastniku kurilne naprave opravi le strokovno usposobljen serviser, ki mora imeti tudi pooblastilo proizvajalca kurilne naprave, da sme poseči v delovanje naprave.

NEIZVEDLJIVOST PREDLAGANEGA ZAKONA

Iz prehodnih določb predlaganega zakona lahko sklepamo, da je dejansko neizvedljiv. MOP predlaga, da naj bi sedanja ureditev (z nekaterimi lepotnimi popravki) veljala do konca leta 2016 in naj bi zakon stopil v veljavo 1.1.2026 (po koalicijski pogodbi sedanje Vlade je predviden sprejem sredi maja 2016!). Kaj bi po zakonu morali opraviti v tem letu:

Najprej mora Vlada sprejeti številne izvedbene akte v skladu s 7., 13. In 19. členom zakona.

Nato je potrebno izbrati izvajalca strokovnega usposabljanja dimnikarjev (glej 20. člen). Zakon predvideva dokaj obširno potrebno znanje dimnikarjev, zato tak »tečaj« najbrž ne more biti enodnevni.

Po končanem izobraževanju se šele lahko začnejo postopki za pridobitev licenc.

Za podeljevanje licenc bo potreben dodaten kader na MOP-u (razpisi in postopki sprejemanja terjajo določen čas).

Potreben bo tudi čas, da se bodo lastniki kurilnih naprav odločili za dimnikarsko družbo, ki naj bi ji zaupali.

Potrebna bo izdelava dodatne programske opreme za uresničevanje določil zakona.

Potrebna bodo dodatna finančna sredstva v proračunu države za zunanje sodelavce, ki bodo izdelovali izvedbene akte, sredstva za programsko opremo in sredstva za tiskanje raznih obrazcev ter potrdil, kar bo dodatno obremenilo proračun, ki naj bi bil prihodnje leto sicer nekoliko manjši kot letos.

Če je zakonodaja nastajala od leta 2011, ko so uradniki dobili nalogo, da pripravijo novo dimnikarsko ureditev, potem zagotovo ne bo mogoče pričakovati, da bo ista uradniška zasedba vse našteto pripravila in uredila tako, da bi nov sistem začel delovati 1.1.2017.

Posebej se zastavlja vprašanje legitimnosti delovne skupine za pripravo zakona. Kdo jo je sploh pooblastil za pripravo zakona? Je to prejšnji minister za kmetijstvo in okolje? Je delovna skupina pri pripravi spoštovala obstoječo zakonodajo, ki določa, da dimnikarska dejavnost ni več javna gospodarska služba in se koncesije ukinejo 31.12,.2015? Zakaj delovna skupina predlaga rešitve, ki ponovno uvajajo nek javni interes? MOP-u Državni zbor ni podelil mandata za pripravo novega dimnikarskega zakona, temveč je leta 2013 sprejel sklep o prenehanju koncesijskega sistema in odpravi javne gospodarske službe. MOP je torej zakon pripravil po lastni volji in iz osebnih interesov, brez sodelovanja civilne družbe, čeprav je tako sodelovanje zagovarjal minister Židan, ko je vodil Ministrstvo za okolje in kmetijstvo.

Iz vsega naštetega izhaja zaključek, da bo država Slovenija s predlagano zakonodajo dodatno otežila svobodno izbiro izvajalcev in svobodno izvajanje storitev na trgu storitev. Uvedlo bi se dodatno administriranje in celo vključevanje Vlade v dimnikarsko delo. Bistveno pri vsem tem pa je, da zakon predvideva povečanje zaposlovanja na MOP-u in povečanje finančnih zahtev, kar družbeno nikakor ni sprejemljivo.

V nasprotju s tem predlogom pa uvedba prostega trga storitev ne zahteva dodatnih financ, možno je celo zmanjšanje števila zaposlenih na MOP-u in razbremenitev proračuna.

UREDITEV RAZNMER NA MOP-u

Vladi RS in poslancem Državnega zbora tudi predlagamo, da uredite razmere na MOP-u in razrešite vse dosedanje visoke uradnike, ki so tesno povezani z dimnikarskimi podjetji in namerno prikazujejo napačno stanje na področju dimnikarske dejavnosti. Če uvedemo dimnikarsko dejavnost kot tržno, se bo na MOP-u dejansko zmanjšala potreba po delavcih (in ne povečala kot predlaga z zakonom MOP), kar bo imelo pozitivne finančne učinke za proračun RS.

PREGLED IZPLAČANIH HONORARJEV

Vladi in poslancem nadalje predlagamo, da raziščete izplačevanje visokih honorarjev, ki so jih doslej iz proračuna MOP (in tudi drugih ministrstev) prejemali številni zunanji sodelavci. Potrebe po teh sodelavcih »ugasnejo« tisti trenutek, ko so dimnikarji na trgu storitev. S tem se zmanjšajo proračunski izdatki in se proračun približa uravnoteženemu stanju.

PREDLOG CIVILNIH INICIATIV

Člani civilnih iniciativ VCP Dimnik, VCP Dimnik-enota Posavje in DCI Malečnik predlagamo Vladi in poslancem Državnega zbora Republike Slovenije, da predlagani zakon o dimnikarskih storitvah

z a v r ž e t e

in sprejmete ugotovitveni sklep, da se od 1.1.2026 dimnikarska dejavnost v Republiki Sloveniji opravlja kot tržna dejavnost.

O b r a z l o ž i t e v :

Zavrnitev zakona utemeljujemo predvsem z naslednjimi dejstvi:

zakon ni potreben, saj v Republiki Sloveniji izvajajo podobne obrtne dejavnosti številni obrtniki brez predpisov, ki bi podrobneje urejali izvajanje teh dejavnosti,

prosti trg storitev pomeni dvig kvalitete teh storitev, saj se bodo lastniki odločali le za tiste dimnikarje, ki jim bodo zaupali in bodo kvalitetno ter cenovno primerno opravljali delo,

zavrnitev zakona pomeni, da ne bo potrebno povečevati števila zaposlenih na MOP-u, temveč se celo sprosti določeno število delavcev, ki jih je mogoče uporabiti za druge namene ali pa se jim prekine delovno razmerje,

ni dodatnih obremenitev proračuna, temveč lahko pride celo do razbremenitve, zaradi zmanjšanja števila zaposlenih .

V primeru, da bo Vlada vztrajala, da se zakon sprejme, napovedujemo, da bomo uporabili vse zakonite možnosti, da bomo preprečili njegovo izvajanje. Najprej pa bomo lastnike kurilnih naprav pozvali, da začnejo državno nepokorščino, torej bomo odklanjali sedanje koncesionarje, če bodo od 1.1.2026 dalje želeli izvajati dimnikarska dela na sedanji način, oziroma v skladu s predlaganim zakonom.

Ljubljana: 30. Julija, 2015

VCP DIMNIK: DCI Malečnik:

Matija Kramar Jožef Škof

Dokument je podpisan na sestanku v Ljubljani.